Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 14. julija |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Obolela za degenerativno boleznijo: “Če se osredotočam na to, kar izgubljam, postaja brezupno, jaz pa hočem živeti”

cassan

Avec l'aimable autorisation d'Anne-Claire Cassan.

Caroline Moulinet - objavljeno 20/05/23

Anne-Claire je žena in mati petih otrok. Med četrto nosečnostjo je izvedela, da ima degenerativno bolezen Charcot-Marie-Tooth. Za Aleteio je spregovorila o svoji življenjski poti

Bolezen ni prva preizkušnja, ki je doletela Anne-Claire. Ko je bila stara 18 let, je Bog k sebi poklical njeno mamo in čez nekaj let še njenega očeta. Popolnoma razumljivo bi se bilo vprašati, zakaj toliko preizkušenj za enega človeka.

Toda Anne-Claire pričuje: “Za bolezen sem izvedela med četrto nosečnostjo. Ženske večinoma zbolevajo pri 20 letih, moški še prej. Prepričana sem, da me je Gospod obvaroval in me pripravil, da sem lahko bolezen sprejela. Zavedam se, da preizkušnje še pridejo, vendar bo Gospod vedno z menoj. Opremljena sem za hojo po poti, ki mi jo predlaga.”

Ob premišljevanju o svojem življenju Anne-Claire jasno vidi čudovito delovanje Boga. Njena knjiga Je me déploierai dans ta faiblesse (V tvoji šibkosti se ti bom razodel , op. prev.) je prežeta z željo, da bi ljudje skrbno upravljali s časom in bili bolj pripravljeni na življenje.

“Pri 18 letih nisem zmogla sprejeti mamine smrti. Zaprla sem srce, Boga sem potisnila na stran, morala sem zdržati zaradi očeta in nadaljevati s študijem. Nazaj k Bogu me je pripeljal mož. Peljal me je v cerkev in tistega dne sem doživela osebno srečanje z Gospodom. Besede, ki sem jih slišala, so me nagovorile, odprle so mi srce. Ta Bog, ki sem ga obtoževala za vse hudo, kar se mi je zgodilo, mi je rekel, da me ljubi in me vabi, naj sprejmem njegovo pomoč.”

Sprejeti lastne omejitve

Anne-Claire je bila dejavna oseba, ki nikdar ne prosi za pomoč. Po smrti staršev se je njena odločnost, da se znajde sama, le še okrepila. “V tem življenjskem obdobju sem morala iti naprej. Ostala sem ženska z lastnimi omejitvami. Z boleznijo pa sem se bila prisiljena ustaviti, nisem mogla več računati na lastne moči, sprejeti sem morala, da sem dosegla svoje meje. Lahko sem le dvignila pogled v nebo in vpila h Gospodu.”

Najraje bi vsem ljudem svetovala, da se ustavijo in si vzamejo čas, da zaživijo. “Moje telo neprestano trpi. Že od jutra moram načrtovati čas odmorov. Šele zdaj vidim, kako dragoceni so ti trenutki. Tako se izognem bolečini, še bolj pa spoznavam, kakšen dar so pravzaprav ti trenutki, ko se lahko poglabljam vase in molim.”

Anne-Claire nadaljuje: “Kako si želim, da bi se po mojem pričevanju v ljudeh zgodil preblisk, da bi sami v sebi poiskali navzočnost Boga … Samo to nas prosi, da bi deloval v nas, vendar se je za to treba znati ustaviti. Treba si je upati piti Božjo besedo. Treba mu je dovoliti, da deluje.”

“Današnja družba postavlja v ospredje osebno dobro počutje, kar je sicer dobro v tem, da se ne pustimo zapirati v lastno ranjenost, da ne otrdimo, vendar zgolj to ne zadostuje. Dobro počutje je že v redu, a nato je treba iti naproti drugim, se jim darovati. Bolezen od mene zahteva, da prosim za pomoč. Spoznavam, kako dobro je to. S tem ko zavračam pomoč drugih, jim ne dajem priložnosti, da bi postajali sveti. Ko pa jih prosim za pomoč, se zanašam na dobroto ljudi, torej na navzočnost Boga v njih samih,” pravi družinska mati.

“Od staršev sem prejela pobožnost”

Anne-Claire sta posebej pri srcu sveti Ignacij in sveta Terezija iz Lisieuxa: “Čudim se vsaki mali božji iskrici v dnevu. Treba si je vzeti čas in premisliti svoje življenje, da opazimo zaklade. Ne smemo jih malomarno potisniti vstran ali jih prezreti, ker nas presegajo in celo nekoliko plašijo. To je rezerva tolažbe, ko nastopijo težji časi. Takšni trenutki dneva hranijo upanje. Božje kraljestvo je že med nami, v preprostem pogledu, v gesti tolažbe.”

“Bolj ko na svoji poti napredujem, globlji mir občutim in pravo veselje,” nadaljuje Anne-Claire. “Na začetku sem se jezila. Boleham za degenerativno boleznijo, torej izgubljam sposobnosti! Pa vendar ne gre za to! Postopoma sicer res izgubljam sposobnosti, vendar ne izgubljam svojih dobrih lastnosti. Zavedam se, da bom vedno bolj nazadovala. Če se osredotočam na to, kar izgubljam, postaja brezupno, jaz pa hočem živeti! Verjamem, da mi bo Gospod dal vse potrebno ob pravem trenutku.”

Žena in družinska mati Anne-Claire želi nagovarjati mlade in matere. Zaradi bolezni ne more delati. V družino ne prinaša prihodkov, svetu ne more predstaviti nikakršnih dejanj. Pa vendar seje. Okoli sebe deli Božjo luč, najprej v lastni družini.

CASSAN

“Kaj mi ostane? Nimam več matere, ne očeta, a od njiju sta mi ostala pobožnost in občutek za trud in zavzetost. Moj uspeh ne bo v denarju, premičninah ali slovesu, ki ga bom zapustila svojim otrokom. Upam, da jim bom zapustila dober zgled volje iti naprej, ne da bi se zlomila pod preizkušnjami. Pričevanje, da zmoremo ohranjati nasmeh in upanje, da se darujemo, tudi ko smo toliko izgubili.”

Nadaljuje: “Naj družinske matere ne podcenjujejo svoje vrednosti. Vero prejmemo pri krstu, vendar jo je treba aktivirati. Matere morajo najti smisel svojemu poslanstvu: otroke pripeljati k Bogu.”

Mladim polaga na srce naslednje: “Jaz sem izgubila veliko časa. Bog ljubi vsakega človeka, naj mladi nehajo gledati socialna omrežja, kjer so si vsi enaki. Vsak je edinstven! Naj mladi v sebi poiščejo tisto, kar jih od drugih razlikuje, svojo edinstvenost. Gospod jim bo pomagal. ‘Postani to, kar si, in prinesel boš ogenj na svet,’ je zapisala sveta Katarina Sienska.”

Anne-Claire se je odločila, da bo pričevala s pisanjem. Ne da bi prepričevala, temveč da bi svet opominjala na potrebo po presežnosti. “Človek hoče vse obvladovati, vse obrazložiti, vse nadzorovati, toda dobro je ohraniti skrivnost, sprejeti, ne da bi vse razumeli, to nam pomaga ostajati ponižni.”

Nadaljuje: “Zgled novink, s katerimi se je ukvarjala moja teta kontemplativnega reda, me je gotovo zaznamoval: te ženske niso imele vidne vloge v družbi, a sem jih kot otrok vseeno obiskovala, neka svetloba je sijala iz njih! Šteje to, da je vsakdo na pravem mestu. Nekateri so poklicani k velikim dejanjem, drugi ne, in Jezus želi obiskati prav vsakega osebno.”

V upočasnjevanju zaradi bolezni Anne-Claire najde potrebno tišino, ki ji omogoči, da dopusti v svoji notranjosti odmevati Božji besedi. “Vera in upanje dajeta veliko svobodo. Svobodo, da se osvobodimo mnenj drugih, svobodo, da gremo tja, kamor nas Gospod kliče. Vsaka pot je edinstvena.”

In to je pot, pot življenja proti nebesom, v spremstvu Jezusa in Marije.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.

Tags:
bolezen
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.