Novomašnik Rok Gregorčič prihaja iz župnije Ljubljana – Šiška in je diakon v župniji Dobrepolje. Skozi veroučna leta je zelo vzljubil sv. Frančiška, v katerem še vedno črpa navdih za svoje življenje.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste najbolj jasno zaznali, začutili Božji klic v duhovništvo?
Ta odločitev je pri meni dozorevala precej postopno. Lahko rečem, da me je Gospod v otroštvu pritegoval predvsem preko verouka v domači župniji. Nedeljsko mašo sem redno začel obiskovati šele v času priprave na sv. birmo. V času srednje šole pa je prišel na vrsto tudi bolj intenziven razmislek o tem, kaj Gospod od mene pričakuje. Najbolj izrazito sem o tem razmišljal proti koncu, torej v četrtem letniku.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Prihajate iz župnije, ki jo vodijo bratje frančiškani. Kako je na vas vplivala karizma svetega Frančiška?
Izjemno močno. Sv. Frančišek mi je že v veroučnih letih postajal vse bolj všeč. Njegov zgled evangeljske radikalnosti se mi je zdel tako močan in nalezljiv, da sem si tudi sam večkrat želel tako živeti, kot je on. Z leti sem se počasi začel zavedati, da je tudi sv. Frančišek od Gospoda prejel neizmerno veliko milost. Po njej je lahko živel tako, kakor je.
Seveda pa takšna milost ni dana vsakomur, sploh pa ne v takšnem obilju. Tako dandanes sv. Frančiška vidim bolj kot zgled človeka, ki prepozna, kam ga Gospodova milost vodi, in se na to z odprtim srcem odzove.
Med vzgojo ste bolje spoznavali duhovniški poklic. Kaj je za vas bistveno pri duhovniškem služenju?
Bistvena je gotovo vera. Samo v veri lahko duhovnik zdrži vsa bremena, ki mu jih to služenje nalaga. Pismo Hebrejcem pravi, da je samo veri mogoče “zasramovanje Maziljenca” (Heb 11,26) izbrati nad zakladi tega sveta. Duhovnik mora prav to nenehno početi: izbirati zasramovanje, ki je doletelo Kristusa, kot svoje zasramovanje – biti maziljen s trpljenjem in smrtjo Maziljenca.
Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v hoji za Gospodom?
V hoji za Gospodom me utrjuje predvsem pogled na trpljenje sveta, ljudi okoli mene in ne nazadnje tudi lastno trpljenje. Zavedam se, da zmešnjav tega sveta ne moremo rešiti z lastnimi močmi, ampak jih z lastnimi močmi lahko samo poslabšamo. Hvaležen sem, da mi takšen pogled še bolj spodbuja zaupanje v Gospoda, ki edini prinaša rešitev.
Če v župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Zagotovo kuhanje. Zdi se mi, da nimam prav veliko potrpljenja, da bi jedi izpod moje roke dosegle želeno kvaliteto. Pri pripravi hrane sem vedno osredotočen bolj na hitrost in preprostost.
Kaj ste izbrali za novomašno geslo? Kaj vas pri tem nagovarja?
“Brezno kliče breznu, glasu tvojih slapov.” (Ps 42,8)
Všeč mi je, ker ta stavek iz psalma ne olepšuje tistih stvari, ki se jih ne sme olepšati. Vera je gotovo stvar, ki je ne smemo olepševati – velikokrat gre za boj, za trpljenje, za premagovanje svojega ega in te stvari niso lahke.
Vera pomeni gledati nase kot na brezno (biti prazen samega sebe) ter klicati Boga kot brezno (neizmerna globočina, veličina in tudi skritost). Včasih se pač zdi, kot bi s svojo vero klical v slapove, ki dajejo nazaj vedno enak zvok šumenja. Ta vrstica me spodbuja, da na tem svetu moje molitve ne bodo rešile vseh problemov, ki nas trenutno zadevajo. Rešitev je namreč vedno večja, kot so naša pričakovanja. Rešitev je stvar večnosti.
