Če vas pot kdaj zanese v prestolnico naših južnih sosedov, si morate nujno ogledati cerkvico Sv. Dizma. Nahaja se na Kaptolu, nedaleč stran od čudovite zagrebške katedrale. V čem je ta cerkvica tako posebna in katera dva “zaklada” skriva?
Prvi zaklad: komu je posvečena?
Morda vam je ime sv. Dizma vzbudilo zanimanje. Le kdo je to, ste se utegnili vprašati? Sveti Dizma je desni razbojnik, ki je bil križan skupaj s Kristusom. Ne le, da je to najstarejša cerkev na svetu, posvečena njemu; je tudi ena izmed le peščice na svetu.
Cerkev Sv. Dizma je bila zgrajena leta 1706 in je stala v bližini takratnih mestnih vrat, pri katerih so izrekali kazni prestopnikom. Vanjo so se zatekali kaznjenci, tatovi, prevaranti in drugi. Spomin sv. Dizma obhajamo 25. marca.
Zakaj je sv. Dizma prvi svetnik?
Ko je Kristus z dvema razbojnikoma visel na križu in se je bližala njegova smrtna ura, ga je levi razbojnik zasramoval, desni (nekateri ga kličejo tudi “dobri razbojnik”) pa se je obrnil s prošnjo, naj se ga spomni, ko bo v raju. Evangelist Luka takole opisuje:
Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: “Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!” Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: “Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.” In govoril je: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!” In on mu je rekel: “Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.” (Lk 23,39-43)
Teologi desnega razbojnika imenujejo tudi “prvi svetnik”, saj ga je sam Jezus proglasil za svetnika, ko je bil še živ. Starocerkveni očetje, npr. Janez Zlatousti, pa razlagajo, da je bil Dizma edini, ki se je nanj obračal kot na Boga, tudi ko so ga vsi drugi trpinčili in zasmehovali.
Bil je edini, ki ga je hvalil, medtem ko so ga vsi okrog njega prezirali. Od tod tudi različni nazivi za svetega Dizma, npr. prijatelj Jezusa Kristusa, prvina Jezusovega križa, Gospodov prerok in odvetnik, čuvaj raja, orel, ki leti v nebo, in podobno.
Sandali Matere Terezije
Drugi zaklad, ki ni prav relikvija, temveč neizmerna dragocenost še ene svetnice, pa so sandali Matere Terezije. Sandale, ki so shranjeni v posebni atmosferi za steklom, je Mati Terezija nosila neverjetnih 19 let, ko je v Indiji skrbela za najbolj uboge, najbolj bolne in najbolj zapuščene. Ko je potovala v Oslo, kjer je leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir, se je ustavila tudi v Zagrebu in odšla molit v cerkvico Sv. Dizma.
Takrat ji je duhovnik, ki jo je spremljal, rekel, da ne more prejeti Nobelove nagrade v tako ponošenih sandalih. Kupil ji je nekaj parov novih, ona pa je vzela samo en par, preostale pa darovala revnim. Svoje stare sandale, ki so jo spremljale toliko let, pa je v spomin pustila v cerkvi Sv. Dizma.