Na vprašanja o birmi je odgovarjala Polona Vesel Mušič, ki je na Teološki fakulteti doktorirala iz teme Birmanska pastorala na prepihu in je dejavna na področju birmanske pastorale, ureja tudi spletno stran vesel.net.
1Kaj se zgodi pri birmi?
Birma je zakrament, pri katerem prejmemo Svetega Duha in njegove darove, da bi lahko obrodili duhovne sadove. Je binkoštna skrivnost za vsakega kristjana. Sveti Duh nam je pri birmi posredovan po naslednikih apostolov s pomočjo zakramentalnega znamenja maziljenja (kristjan pomeni maziljenec) na čelu in s hkratnim polaganjem rok, ob besedah: “Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.”
Birmo prejmemo le enkrat v življenju, saj takrat Jezus Kristus v nas vtisne neizbrisen pečat Svetega Duha in nas odene v “moč z višave” (Lk 24,49).
2Kaj v življenju kristjana spremeni birma?
Birma nas okrepi za življenje v Duhu in njegovi ljubezni, ki je “izlita v naša srca” (Rim 5,5). Sveti Duh je vedno navzoč s svojo nežnostjo, ljubeznijo, tolažbo, ustvarjalnostjo, veseljem, upanjem … Ponuja nam svoje prijateljstvo. Vabi nas, da ga sprejmemo, se mu pustimo obdarovati, njegove darove pa potem omogočamo in privoščimo še drugim.
Povabljeni smo k pričevanju in k življenju v občestvu z Bogom in med seboj. “Sveti Duh namreč omogoča sinovski odnos do Očeta in bratski odnos med nami,” pravi p. Marko Ivan Rupnik. Tudi (ali še posebej) danes je izziv, kako z veseljem živeti in pričevati za ljubezen, ki nam je podarjena, in jo z zgledom posredovati predvsem mlajšim generacijam.
Božje okolje
3Kaj pomeni to, da pri birmi Svetega Duha prejmemo “v polnosti”?
Svetega Duha prejmemo že pri krstu, birma pa krstno milost potrdi (confirmatio pomeni potrditev), dopolni in okrepi. “Birma je pečat na pismo svetega krsta,” pravi Slomšek. Učinek zakramenta birme je “polno izlivanje Svetega Duha, kakor je bilo nekoč podeljeno apostolom na binkoštni dan” (KKC 1302). Bog “ne daje Duha na mero” (Jn 3,34). Veliko pa je odvisno od tega, ali in koliko smo pripravljeni sprejeti Njegovo moč in ljubezen – kako smo pripravljeni sodelovati z Njim.
Svetniki, še posebej Marija, nam kažejo zgled življenja s Svetim Duhom oz. življenja v Duhu. Za birmo smo “zreli” že od takrat, ko prejmemo krst. V grškokatoliškem obredu se življenje v Kristusu, ki ga prejmemo pri krstu, takoj nadaljuje z življenjem v Duhu – birma potrdi vero, ki jo je kristjan prejel pri krstu. V rimskokatoliškem obredu pa prejem birme neposredno sledi krstu le pri uvajanju odraslih v krščanstvo.
4Kako si najpogosteje napačno razlagamo birmo?
Zdi se, da Svetega Duha, ki je ustvarjalec Božjega življenja v nas, ne poznamo in ne upoštevamo dovolj. Zato so v birmanski pastorali večkrat v ospredju drugi poudarki, npr. starost birmancev, botrstvo, darila, “osip” po birmi … Kljub trudu na tem področju je mogoče opaziti posledice oddaljenosti od ognja Svetega Duha, kot so pogojevanje, jeza, žalost, malodušje …, kar je nasprotno od sadov Svetega Duha, ki so “ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” (Gal 5,22-23).
V pripravi na birmo smo povabljeni Svetega Duha spoznavati tako, da bi zahrepeneli po Njegovi brezpogojni in usmiljeni ljubezni. Zato je priprava na birmo priprava srca.
5Je birma nagrada za našo vero?
Če bi bila birma nagrada za našo vero, bi pomenilo, da si moramo birmo “zaslužiti” oz. jo “narediti”, kar je tudi eno od pogostih napačnih pojmovanj birme. A v resnici ni tako, ker nas Bog ne ljubi zaradi tega, kar naredimo, ampak zaradi tega, kar smo, saj smo ustvarjeni iz njegove ljubezni in po njegovi podobi.
Birma ni “nekaj”, ampak je Nekdo, je odnos s Svetim Duhom, ki nas uvaja (je zakrament uvajanja) v skrivnost Trojice, v Božjo družino, v Božje okolje. Zato birma ni in ne more biti nagrada za našo vero, ker vera raste iz Duha. “On prihaja pred nami in prebudi v nas vero” (KKC 683, 684). Birma je pot, ki vodi in pomaga birmancu k “zreli veri” in k življenju iz vere. Sveti Duh je ljubezen in ker je birma zakrament Svetega Duha, je tudi birma zakrament ljubezni. Ko jo prejmemo, ostanemo v Božji ljubezni in Bog in njegova ljubezen ostane v nas (1 Jn 4,7-21).
