Petra Bajc Curk je magistrica inkluzivne pedagogike. Zaposlena je v CIRIUS-u Vipava, kjer je vzgojiteljica otrok oz. mladostnikov s posebnimi potrebami. Tudi njen mož je učitelj, tako so njuni popoldnevi velikokrat “skupno” preživeti med pripravami za naslednji dan.
“Rada se družim in pogovarjam in žal mi je, ker si ne vzamem več časa za to. Sem vztrajna in delovna, a hkrati sproščena in odprta, rada se smejim in sodelujem z drugimi, vedno iščem dobro stran situacije,” o sebi pravi Petra.
S svojo zavzetostjo bogati tudi delovanje svoje župnije, kjer poje v zboru, bere Božjo besedo, krasi cerkev in uči verouk.
Njeni dnevi so prežeti s športom in glasbo. Poje v več zasedbah, najlepša ji je slavilna glasba. Čeprav ima rada dobro hrano, ne mara kuhati in peči. Kljub slednjemu pa na vaje ali koncert z bendom vedno prinese kaj za pod zob, saj so fantje vedno lačni in tega veseli. 😊
1. Kakšen je za vaš idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen začetek dneva, da se zbudim naspana in se mi nikamor ne mudi. Tako lahko skupaj z možem zmoliva ter skupaj ali sama opravim trening ter se v miru oprham in uredim ter grem z zagonom in zavedanjem, da sem že naredila nekaj dobrega zase, novim dogodivščinam naproti. Včasih se vsaj del idealnega jutra uresniči, kar me že razveseli, včasih pa se skoraj idealno uresniči, največkrat med poletnimi počitnicami.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Običajno se na hitro pogledam in nimam časa za samogovore, čeprav pa v zadnjih dveh letih večkrat pomislim: “Ne se ukvarjat’ z obrazom, itak nosiš cel dan masko in očala.” 😉
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Če sem urejena, se počutim bolj samozavestno in sproščeno pri vsem, kar delam (na nastopu, v službi, pri komunikaciji z ljudmi …). Z urejenostjo želim pokazati pomen posebne priložnosti, sicer pa posebni urejenosti ne namenjam velikega poudarka, ker se najbolje počutim v oblačilih za prosti čas.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno me napolnijo vsakodnevna molitev, sveta maša, duhovni nagovori, branje Svetega pisma ali druge literature, udeležujem se tudi različnih seminarjev in duhovnih vaj, aktivna sem v skupini Prenova v Duhu. Napolnijo me tudi delo v zakonski skupini, pa tudi same naravne lepote, druženje in globoki pogovori s prijatelji … Najbolj pa se napolnim skozi slavilno glasbo.
5. Pojete v več zasedbah, med njimi je tudi slavilna skupina Mesto na gori. Kaj vas pri glasbi najbolj pritegne in zakaj vam je prav slavilna glasba najbolj pri srcu?
Nimam pojma. To je zagotovo dar. Že glasba sama me napolni z intenzivnimi občutki, me dvigne in prevzame, med slavilno glasbo pa padem v nek drug svet ‒ gledam okrog, a ne vidim drugih. Skozi to glasbo se lahko izrazim in hkrati poistovetim z besedilom. Nikoli ne gre le za izvajanje glasbe, pač pa mi slavilna glasba pomaga, da se moje srce odpre. Takrat položim pred Njegove noge svoje skrbi, svojo hvaležnost in vse navdušenje.
S to vrsto glasbe živim od malih nog, povezuje me s sorodniki, prijatelji in z Bogom. Najprej sem se z njo srečala v otroškem župnijskem pevskem zboru, kasneje na različnih duhovnih vajah, romanjih v Medžugorje in slavilnih dogodkih. Zelo pomembno vlogo pri mojem dojemanju slavljenja je imel duhovnik Pavel Kodelja, ki je nas, sestrične, združil v slavilno skupino, s katero smo izvedli že številna slavljenja, glasbeno obogatili več kot 50 porok, posneli CD-je: “Jezus je odrešenik 4”, “Odpri mi vrata” v sodelovanju z Zdenko Candellari ter “Naj te spoznajo” s kantavtorjem Borutom Skočirjem, s katerim smo trikrat nastopili na Ritmu srca.
Ljubezen do te glasbe sem želela preliti še na mlajše, zato sem ustanovila in vodila Mladinski pevski zbor v župniji. V veselje mi je, da lahko sodobno krščansko glasbo (po)ustvarjamo z bendom Mesto na gori. Bend sestavljamo glasbeniki s petih koncev Slovenije, ki nas druži medsebojno prijateljstvo, močna želja po slavljenju in kvalitetni glasbi.
6. Ste tudi vzgojiteljica otrok oz. mladostnikov s posebnimi potrebami. Kaj ste se pri delu z njimi naučili? Kaj jim vi želite predati, jih naučiti?
Pri svojem delu se moram opirati na letni delovni načrt in slediti individualnim programom učencev, a najbolj si želim, da se učenci počutijo sprejete, da razvijajo svoja močna področja in da se imamo skupaj lepo. V svoje delo vnašam glasbene in športne elemente.
Pri samem delu moram znati hitro reagirati in se v dani situaciji prilagajati, biti potrpežljiva, se neprenehoma učiti, sodelovati z drugimi ter sprejemati in spoštovati drugačnost. Vse omenjeno sem skozi delo še okrepila in mi pomaga tudi pri drugih izzivih v življenju. Naučila sem se, da se moram veseliti majhnih stvari in napredkov, odpuščati ter ceniti vse, kar mi je dano, še posebej tisto, kar se zdi samoumevno, ker ni.
7. Tudi vaš mož je učitelj. Se vajino delo kdaj dopolnjuje? Kako se v pogovoru z možem odklopite od delovnih obveznosti, glede na to, da imata podobni službi?
Oba sva zelo predana službeni obveznosti, zato si želiva kar se da najbolje opraviti vse zastavljene naloge. Seveda ima vsak veliko svojega dela, vendar nama veliko pomeni, da si (lahko) pomagava, svetujeva, podeliva izkušnje in ideje, si pokaževa končne izdelke in jih pokomentirava ipd. Res dobro sva se kot tandem znašla v času poučevanja na daljavo. Čas epidemije pa je prinesel tudi kar nekaj karanten in bolezni. Mojo odsotnost pri poučevanju verouka v naši župniji je spretno nadomestil moj mož. Vem, da mu lahko popolnoma zaupam, ker je odličen učitelj, ki se hitro znajde v situaciji, otroci pa ga imajo zelo radi.
Najboljši čas za odklop od službe so počitnice. Takrat si vzameva kakšen dan za izlet. Sicer pa se od službe odklopiva največkrat šele, ko je vse urejeno, kar se težko zgodi, zato naju k odklopu prisili kakšna druga aktivnost na dnevnem urniku (pevske vaje, plesne vaje, trening ipd.). Dober razlog za odklop je tudi delo za dom, maša ali vabilo na rojstni dan. 😊 Vedno bolj se zavedava, da čas prehitro beži, zato delava na tem, da bi znala službo postaviti v okvirje, kar bi nama omogočilo več časa zase in za druženje s prijatelji in sorodniki, ki nama veliko pomenijo.
8. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Kar v odnosu ohranja iskrico, nama pomaga na skupni poti in pri osebni rasti. Najina glavna iskrica je prav v tem, da se dopolnjujeva in skupaj počneva zelo veliko stvari. Od notranjih hišnih opravil do zunanjih, kot je sekanje drv, košnja trave … Oba imava zelo rada šport in glasbo, tako da marsikateri trening oz. športno aktivnost (tek, kolesarjenje, plavanje, ples, rolanje, smučanje …) opraviva skupaj in marsikateri glasbeni nastop je skupen.
Nama je všeč, da počneva skupaj veliko stvari, saj si tako pomagava, se spodbujava in sva skupaj, ko je težko in ko je lepo. Zanimivo je tudi to, da sva bivala v istem študentskem domu, hkrati diplomirala, hkrati magistrirala, skupaj sva opravila tečaj za učitelja plavanja in tečaj potapljanja z jeklenko, oba sva učitelja smučanja, skoraj hkrati sva dobila prvo službo ter eno leto zatem skupaj delala na isti šoli, dva dni narazen sva opravila strokovni izpit … 😊 In večina vsega naštetega se je zgodilo spontano.
Pri vseh teh “skupaj” pa pride tudi razlog za “skupni prepir”, vendar tudi reševanje konfliktov pripomore k boljšemu spoznavanju, razumevanju drugačnega pogleda in globljemu povezovanju. Vsak dobro razrešen konflikt je nova iskrica. Vsekakor je pomembna tudi povezanost na duhovnem področju. Veliko mi pomeni, da skupaj hodiva k maši in z mešanim župnijskim pevskim zborom prepevava na koru, aktivna pa sva tudi pri skupini Prenova v Duhu.
Pomemben doprinos imajo tudi pogovori v zakonski skupini ter domače naloge in zmenki, ki nam jih nalaga DiŽ-ev program. Vsakodnevna iskrica je tudi skupna molitev ter križek in poljub na čelo pred spanjem.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ni tako hudo, kot se zdi. Vse se da popraviti. Akcija, dalje!
10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo samo ženske lahko očkove princeske.
Ženska ženski
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
