Michalina Nesterenko je svojega moža Andriyja spoznala leta 2014. Čeprav je ona Poljakinja, on pa Ukrajinec, sta se ujela in po težkih preprekah skupaj s sinovoma zaživela v Ukrajini. Žal pa se je z ruskim napadom na Ukrajino njihov raj na zemlji spremenil v še eno težko preizkušnjo z nejasno prihodnostjo.
Spoznala sta se kot sodelavca
Spoznala sta se v Gdansku. Andriy je prišel delat v ladjedelnico, Michalina pa je takrat delala v pisarni in skrbela za njegovo zaposlitev. Sprva mu ni posvečala veliko pozornosti, ko pa je Andriy pri delu doživel manjšo nesrečo, sta se med urejanjem papirjev in pregledom pri zdravniku začela pogovarjati.
Izkazalo se je, da se kljub jezikovni oviri dobro razumeta. Njun odnos je velikokrat naletel na težave, predvsem zato, ker sta se borila, da bi Andriy lahko ostal na Poljskem. Ko sta pričakovala prvega otroka, so Andriyja izgnali, ker se je izkazalo, da je nepošten delodajalec vložil lažno vlogo za delovno dovoljenje. Šla sta skozi veliko preizkušenj, a sta jih uspela premagati, saj sta našla dobre ljudi, ki so jima pomagali.
Uresničitev sanj
Michalina in Andriy sta si srčno želela kupiti hišo in si ustvariti topel dom. Ker pa so bile na Poljskem možnosti za uresničitev teh sanj omejene, sta se pred petimi leti odločila, da si s svojima sinovoma dom ustvarita v Ukrajini.
“Ukrajina mi je sedla v srce pred skoraj osmimi leti, ko sem prvič prišla sem. Takrat je bil to počitniški izlet z mojim zaročencem. Takoj sem se zaljubila ne samo vanj, ampak tudi v Ukrajino. Kot da bi se vrnila v otroštvo. Čudoviti gozdovi, reke, mir, prijazni ljudje, naravni okusi, svobodno življenje v skladu z ritmom narave, še vedno živa ljudska izročila, ki se jih pri nas le redko kdo spomni.”
Ukrajina je država, ki je Poljakom zelo blizu. Med obema državama je veliko podobnosti, je pa v Ukrajini, ki ni v Evropski uniji, počasnejši razvoj kot na Poljskem.
“Po drugi strani pa ima samostojnost, ki so nam jo malo vzeli. Mislim, da globoko v sebi vsi pogrešamo tiste čase, ko si lahko na bazarju kupil mleko, ki diši po senu, ali pa se prosto kopal v reki. Tega nimamo več, saj je ‘napredek’ vzel tradicije in naravnost. Seveda je v mnogih primerih življenje na Poljskem veliko bolj udobno, tukaj pa živiš bližje ‘zemlji in nebu’.”
V njihova življenja pa je znova prišla stiska
Včeraj zjutraj so jih zbudila letala. Bili so prestrašeni, še posebej otroci.
“Danes zjutraj sem poslušala predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega in nisem mogla verjeti, da se to res dogaja, da smo pod vojaškim stanjem …” je pretresena dejala Michalina.
Zaradi vojne bi se lahko vrnili na Poljsko. Tam imajo družino in prijatelje. A imajo jih tudi v Ukrajini. “Vse naše življenje je zdaj tukaj. Mož je zelo navezan na svojo državo in noče pobegniti. Je domoljub, ki ima rad svojo domovino. To niso le klišeji, ampak resnica.”
Ali naj odidejo? Zdrava pamet jima pravi, naj nemudoma spakirata kovčke, saj se je ruski raketni napad zgodil le 12 kilometrov od njihovega doma. Vendar pa je to težka odločitev, tudi odgovor na vprašanje: “Kaj je prav?” ni enostaven.
“Ob sebi imava dva majhna, nemočna otroka, ki potrebujeta najino ljubezen, skrb in občutek varnosti. Ta odgovornost je na nas, starših, in žal ne na ‘preostalem svetu’, četudi bi nam želel najboljše …”
Nejasna prihodnost
Michalina je priznala, da ne ve, kaj jih čaka. Njenega moža bodo morda vpoklicali v vojsko. Kako naj pove sinovoma, da oče ne bo kosil z njimi, da ne bo prisoten pri njunih najljubših igrah, na sprehodih?
“Rada bi dodala, da se je takrat (leta 2014, ko je Rusija priključila Krim, op. p.), in ne danes ali včeraj, začela vojna v Ukrajini. Takrat je umrlo veliko ljudi. Veliko je bilo krvavih žrtev, tudi v moževi družini. Ves ta čas so se ljudje v državi počutili ogrožene. Občasno je prišlo do strelov ali eksplozij. Vojna tukaj traja osem let! In ne obupamo, ker želimo živeti lepo, tudi v najpreprostejših razmerah, a skupaj z možem na naši zemlji.”
Njuna ljubezen je prestala že veliko preizkušenj. “A ravno v imenu te ljubezni, ki je prestala veliko težav, upamo, da bo zlo zapustilo naše domove in našo domovino, ki je za nas Ukrajina.”
Vsi s tesnobo opazujemo dogajanje v Ukrajini, v molitvah spremljamo vse, ki jih to nasilje najbolj oškoduje, in prosimo za mir.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Valerija Trček.
