S pomladjo narodov se je v širših slojih takratne slovenske družbe začela zbujati zavest o pomembnosti prevzema politične moči za narod, ki želi dolgoročno obstati. Med pomembnejše je sodilo tudi področje kulture in duhovne rasti.
“Dobre bukve za Slovence”
Pobudo za nastanek društva je že pred pomladjo narodov dal Anton Martin Slomšek. Tako so 27. julija 1851 celovški kaplan Andrej Einspieler, učitelj slovenščine Anton Janežič, duhovnik v Gorjah Matija Majar in preostali somišljeniki po zgledu češkega Društva sv. Janeza Nepomuka razglasili “družtvo, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo”. To jim je tudi uspelo, saj je bila organizacija prva v zgodovini slovenskega naroda, ki je povezala in duhovno zedinila vse Slovence.
Ime po sv. Mohorju
Leta 1852 so v društvu izdali prve knjige in ga na začetku leta 1860 zaradi upadanja naročnikov preosnovali v cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja. Od tedaj naprej se je ob obilni založniški dejavnosti število članov oz. naročnikov povečevalo in doseglo vrh v zadnjem letu prve svetovne vojne – bilo jih je kar 90.512! Poleg kmečkega prebivalstva so polovico naročnikov sestavljali izobraženci.
Spodbujanje rabe slovenskega jezika
Bistvo nastanka Društva je bilo razvoj in spodbujanje uporabe slovenskega jezika, hkrati pa tudi vzpostavitev večje bralne kulture v takratni slovenski družbi. Slomšek je čutil jasno potrebo in nujo, da ljudstvu zagotovi dostopne knjige, ki bodo Slovencem prinesle večjo bralno pismenost, širšo izobrazbo, lažje razumevanje Svetega pisma in poglabljanje krščanske vere, gradivo za šole, strokovna in splošna gospodarska znanja, razvedrilo ter vsesplošno omiko v maternem jeziku.
Društvena založniška dejavnost je najbolj znana po izdaji knjig, povezanih z versko vsebino, ki so sčasoma dobile ime mohorjanke. Te so služile kratkočasju in moralni rasti bralcev. Kažejo povezavo med (tiskano oz. brano) besedo, ki jo je društvo želelo širiti, ter med antičnim in krščanskim logos, ki se pojavi tudi v začetku Janezovega evangelija.
Mohorjeva družba je bila prva, ki je razpisala prvo slovensko literarno nagrado. Dobil jo je Josip Jurčič za povest Jurij Kozjak, slovenski janičar. Od leta 1858 še danes izdaja vsakoletni znameniti Mohorjev koledar, od leta 1860 pa najstarejšo slovensko knjižno zbirko Slovenske večernice.
Težko obdobje med vojnama
Razpad Avstro-Ogrske in nastanek nove jugoslovanske države sta povzročila nastanek meje na severu. Zaradi neuspeha plebiscita je Celovec ostal zunaj novonastale slovenske države, zato so Družbo preselili v Prevalje in tam ostali do leta 1927, ko so se preselili v Celje.
Leta 1924 so goriški Slovenci ustanovili lastno Goriško Mohorjevo družbo. Obdobje med vojnama je bilo za Mohorjevo družbo težko, število članov je močno padlo, produkcija in založništvo sta stagnirala, hkrati pa je bilo slovenstvo obdano z njem sovražnimi nacionalizmi (še posebej na Goriškem). Društvi v Celovcu in Celju sta skušali ostati povezani, a se je povezava bolj ali manj končala leta 1940.
Tri Mohorjeve družbe
Med drugo svetovno vojno je bilo delovanje Mohorjeve družbe oteženo, a po zaslugah ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja ne povsem ukinjeno. Po vojni je Mohorjeva znova pridobila mnogo članov, a je naklade omejevalo “pomanjkanje papirja”. V drugi polovici 20. stoletja so tako hkrati ločeno in prepleteno delovale tri Mohorjeve družbe: v Celovcu, Celju in Gorici.
Po vojni je bila obnovljena Družba v Celovcu, ki je postala pomembna organizacija koroških Slovencev. Ločeno sta delovali še Celjska Mohorjeva in Goriška Mohorjeva.
Mohorjeva družba deluje še danes. Njena dejavnost še danes sloni na krščanskih načelih, njena naloga je (še vedno) negovati in širiti slovenski jezik, česar pa ne počne zgolj z izdajanjem knjig.
Viri:
študija Člani Družbe sv. Mohorja in Slovenske matice v župniji Šmarje do leta 1918
spletna stran Celjske Mohorjeve družbe
spletna stran Celovške Mohorjeve družbe
spletna stran razlage imena Hermagoras-Mohor.
