Stvari so jasne. V najsvetejšem središču naše vere je ljubezen, največja svetinja in smisel in razlog našega življenja. Zaradi nje smo ali pa nismo kristjani, ta žene naše srce, ki ljubezen prejema zato, da bi jo dalo, kakor srčna mišica kri prejme, da jo pošlje po telesu. Tako živimo. Tako preživimo, v prejemanju in dajanju ljubezni. “Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil” (Jn 15,9).
Odnos z Očetom
Težava vedno nastane v stiku z našim svetom, ta nam je pojem ljubezni popolnoma spridil, zato se ob njem tako redno motimo, kadar si poskušamo razložiti, kaj je ljubezen in kaj to ni. To besedo je namreč naša sodobnost nekako ugrabila in jo popačila v njeno karikaturo, kot bi rekel duhovnik Gašper Rudolf, ljubezen danes večinoma razumemo kot “uresničitev svojega udobja”. Zato je naše iskanje in učenje ljubezni vedno zahtevna stvar, ki se je tako ali tako učimo vse življenje, danes pa je morda to opravilo še zahtevnejše.
Našemu napornemu iskanju, učenju in razumevanju pride naproti Jezusov evangelij, pravzaprav njegovo celotno življenje. Iz njega moremo razumeti, kaj konkretno je ljubezen: ljubezen je tisti “kakor” (Jn 15,9.10.12.13), ki ga je vsak kakor Jezus že doživel na svoji koži, pa čeprav ga doslej morda ni tako razumel. In prvi “kakor”, iz katerega naj bi črpali življenjsko tekočino, je naš odnos z Bogom, ki je povsem enak tistemu, ki ga ima On do Jezusa.
In Jezus pravi: “Oče me je ljubil” in “v njegovi ljubezni ostajam” (Jn 15,9-10), tako v lepoti poslanstva kot tudi v preizkušnjah, v trenutkih moči in šibkosti, ko so ga slavili zaradi njegovih del in ko je v grozoti oljk in križa trpel samoto. “Ostal je v njegovi ljubezni.” Vedno in ves čas.
Odnos z bratom
Da bi se naučili ljubiti, da bi ljubezen prav razumeli in jo potem tudi prav živeli, moramo torej to, kar se dogaja med nami in Bogom, Bogom kot Očetom, najprej v celoti razumeti kot nekaj, kar je ljubezen. Študirati moramo ta odnos, ugotoviti, kako se On obnaša do nas, da bi se naučili, kaj je resnična ljubezen, namreč nekaj daleč proč od razvajanja in izpolnjevanja želja, da je ljubezen dajanje potrebnega za življenje.
“Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). In tega se je Jezus naučil pri svojem Očetu, nikjer drugje.
Potem pride na vrsto drugi “kakor”: “To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil” (Jn 15,12). Ljubezen, kar je prav to med mano in Očetom, je to, kar naj bi utemeljevalo vse moje ostale odnose, to, kar daje meni in svetu življenje.
Učenec torej ima (kot Jezus) svojega Očeta, ki ga ljubi, ima pa tudi brate, ki naj jih (kot Jezus) ljubi enako, kakor ga ljubi Oče. Samo tako. Ljubezen torej pomeni narediti bratom to, kar bi meni naredil Oče, to, kar bi meni naredil Jezus. Vse ostalo so samo zgrešeni poskusi in ponaredki ljubezni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 19.
