Monika Golja je po izobrazbi etnologinja in kulturna antropologinja, vendar jo je pot zanesla nekoliko drugam – k naravi. Odprla je svoje podjetje Polna cajna, ukvarja se z nabiralništvom.
Na Facebook profilu se opisuje kot dekle širokega nasmeha in iskrivega pogleda, ki je zaljubljeno v naravo in njeno lepoto.
Organizira delavnice o nabiranju hrane v naravi in njenih koristnih in zdravilnih lastnostih.
1.Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zjutraj me zbudijo žarki sončnega vzhoda, ki pronicajo skozi zaveso in razigrano petje ptic. Smuknem v udobna oblačila in si pripravim obilen zajtrk, ki vsebuje veliko sveže zelenjave in sadja. Spremlja ga ogromna skodelica črne nesladkane kave, brez katere mi ne gre začeti dneva.
Stopim na teraso, kjer se že navsezgodaj naužijem svežega zraka, opravim svoj jutranji dihalni in gibalni ritual. In tako lahko takoj že polna zdrave energije vstopim v nov dan. Se kdaj zgodi?
Čisto v potankosti gotovo ne, saj nimam terase in imam sploh zdaj, ko smo večino časa doma in si sama krojim svoj urnik, težavo z zgodnjim vstajanjem, saj sem nočni tip človeka.
Moja ustvarjalnost se namreč najbolj prebudi šele, ko pade mrak in tako lahko zbrano ustvarjam še pozno v noč. Poleg tega pa ni vedno sončno. A v veliki meri se takšni začetki dneva dogajajo in hvaležna sem zanje, saj sem tako na koncu dneva veliko bolj zadovoljna sama s sabo.
2.Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Redko se toliko časa gledam v ogledalo, da bi si uspela karkoli povedati. Večkrat se vanj pogledam čez dan, ko grem mimo, in se za trenutek ustavim. Vedno sem zadovoljna s tistim, kar vidim. Ne potrebujem dodatnih besed.
3. Verjetno med naštevanjem poklicev ali panog malokdo pomisli na nabiralništvo. Kako izgleda vaše delo? Kaj pravzaprav počnete?
Verjetno res. Kako pa bo drugače, če danes vse lahko kupimo v trgovinah. Po poklicu sicer nisem nabiralka – sem etnologinja in kulturna antropologinja.
A me je življenje vedno vodilo nazaj k naravi in sem se v tem trenutku znašla po svoje. Odprla sem s. p., ukvarjam se z nabiralništvom in še marsičem, ker samo s tem se trenutno še ne bi zmogla preživljati. Moje delo je torej, da nabiram vse, kar se nabrati da in sme.
To so užitne divje rastline in plodovi, s katerimi bogatim krožnike v Gostilni Resje v Bohinju; zdravilne rastline, iz katerih pripravke imam za lastno rabo; ter lepe rastline in plodove, iz katerih pripravljam aranžmaje, šopke, venčke in še marsikaj.
Da preživim, občasno delam v Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici, izvajam pa tudi različne delavnice na temo naravnih okrasij, ekologije, divje hrane (seveda) ter razne otroške delavnice.
4. Od kod ideja za Polno cajno?
Pot do Polne cajne je bila dolga. Začela se je pravzaprav v trenutku, ko sem postala skavtinja. Takrat se mi je življenje obrnilo na glavo (v najboljšem možnem smislu) in začela sem postajati nov, boljši človek. Od takrat naprej lahko rečem, da zares rastem in zato tudi danes sem, kjer sem.
Da bi ljudi rada učila o pomembnosti skrbi za naravo in o njenih danostih, je prišlo na dan ravno pri skavtih in tam sem tudi začela izvajati delavnice prepoznavanja užitnih rastlin. Vse skupaj je šlo nekako z roko v roki skupaj s študijem in občasnim študentskim delom pri chefu Jožetu v Gostilni Resje.
Tam sem dobila prostor, da sem lahko izrazila svojo ustvarjalno žilico in skrbela za dekoracijo gostilne, poleg tega pa začela opozarjati, da se divje rastline lahko uporabljajo tudi v kulinariki.
Sčasoma so majhna semena, ki sem jih zasejala, začela kaliti in sem imela že toliko dela, da sem raznolike stvari, ki jih počnem, združila v eno celoto. Kjer gre seveda vse po črki zakona. In nastala je Polna cajna. Ker imam cajno in ker je res vedno polna.
5. Kakšni so načrti za prihodnost Polne cajne?
Oh, idej je toliko. Trenutna situacija mi vse skupaj otežuje, ampak jo s pridom izkoriščam za to, da delam na sebi, se izobražujem in širim svoja obzorja. O vključevanju divjih rastlin v vsakodnevne jedilnike si želim naučiti čim več ljudi in izkoristiti toplejše mesece za delavnice.
V načrtu je tudi sodelovanje pri kuhanju v Gostilni Resje in ne samo nabiranje in oskrba z divjimi rastlinami. Rada bi izdala Cajnino knjigo z recepti, pred katero je še dolga pot, a nekje je treba začeti.
Še rajši bi s svojimi cvetličnimi kronami navdušila čim več žensk, da namesto nakita začnemo vsakodnevno nositi cvetlične krone. Ker je prav vsaka od nas lahko kraljica in ker si vsaka kraljica zasluži svojo krono.
Najbolj srečna bi bila tudi, če bi s prijateljico cvetličarko dobili kakšen lep prostor na Gorenjskem, kjer bi lahko skupaj odprli svojo cvetličarno, prostor, odprt za ljudi, da vzljubijo rastline, da se naučijo delati in živeti z njimi ter da izboljšajo svoj odnos do narave.
Idej je veliko, trenutno pa samo razmišljam, kako se bom prebila iz meseca v mesec. Vesela sem, da sem navajena živeti skromno. Z naravo in od nje.
6. Imate najljubšo rastlino? Zakaj ravno ta?
To je res težko vprašanje, ker ljubim vse rastline. Še tiste, ki so strupene. Za takšno vprašanje imam ponavadi pripravljeno materino dušico, kar tako, ker je to prva, ki mi pride na misel, ko me to nekdo vpraša. Drugače pa se mi zdi, da bi vsem ostalim delala krivico, če bi eno zares kovala v zvezde.
Prav vsaka je zase posebna in od vsake se lahko marsikaj naučimo tudi o sebi. Nabiram tisto, kar mi je všeč po okusu ali po izgledu, pa še to zelo intuitivno. Tisto, kar se mi zdi, da v tistem trenutku potrebujem.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Zares težke preizkušnje v življenju še nisem imela, za kar sem neizmerno hvaležna. Hvaležna sem Bogu, da mi zaenkrat življenje dobro služi in da se s pozitivnim pogledom, z dobroto in ljubeznijo na koncu vse dobro izteče.
Mogoče je bila najtežja preizkušnja osamosvajanje. Da sem zbrala pogum in stopila na pot samostojnega podjetništva. Ogromno je prineslo za sabo, tudi to, da sem se morala zresniti, se ustaviti in zares ovrednotiti, kdo sem in kaj mi je v življenju pomembno.
Delo na sebi, krepitev samozavesti, ki je prej ni bilo, zavedanje, da sem v redu takšna, kot sem. Učenje, kako ustaviti negotove misli, kako se ne primerjati z drugimi in početi stvari tako, da bom drugim ugajala in kakor je od mene pričakovano. Najtežja je bila seznanitev z vzorci, ki jih na nas prenesejo starši in družba ter stopati iz njih.
Trenutno sem še vedno na tej preizkušnji in včasih je zares težko. A se vedno znova zavem, da je to edina borba v tem trenutku in hkrati borba, ki jo bijemo celo življenje. Nikoli ne nehamo rasti. In prav je tako.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Če sem slabe volje, sem pač slabe volje in moram tudi temu pustiti svojo pot. Če to sprejmem, se tehtnica veliko prej obrne v dobro smer, kakor če potlačim ali si z lažnimi mislimi govorim da bo vse v redu, potem pa spet drugič privre na plano. Takrat si torej pustim biti slabe volje, dokler ne mine.
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Zelo odvisno od teže dneva, ki je za mano. Najbolj me umiri in sprosti vroča zeliščna kopel. Pomaga tudi klasična glasba ali kakšna dobra knjiga. Pa seveda dihalne vaje in meditacija. Da premislim dan, ga ovrednotim, potem pa odvržem vse skrbi in težo ter lahkotneje zaspim.
10. Biti ženska je lepo, ker …
Kaj je na svetu lepšega kot samozavestna ženska? Okej, morda rože. Ampak rože se ne smejijo, ne pojejo, ne plešejo, nimajo takšnih iskrivih oči, kot jih ima ženska, ki je zadovoljna sama s sabo. V vsej svoji naravni lepoti.
Biti ženska je lepo, ker moški poskrbi zanjo, hkrati pa ne more brez tega, da bi ona poskrbela zanj. Biti ženska je lepo, ker lahko pod srcem donosiš živo bitje, ki te bo klicalo mama. Ne vem še, kako je biti mama. Predvidevam, da tudi lepo.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
