Kako je, ko izgubiš devet otrok, potem pa rodiš zdravega fantka? To neverjetno izkušnjo sta doživela irska zakonca Michelle in Stephen Daly.
Prva nosečnost leta 2007 se je za Michelle odvijala povsem normalno, v 28. tednu pa je nenadoma dobila popadke. Čeprav je šla v porodnišnico, so ji tam zatrdili, da gre za lažni alarm in da gre lahko domov. Sredi noči je ugotovila, da se otrok rojeva.
Nemudoma sta z možem poklicala reševalce, ki so jo odpeljali v porodno sobo. Njun sin Christopher se je rodil v položaju z nogicami naprej. Med porodom je bil živahen, a ker je bil v nepravilni legi, sta se mu v porodnem kanalu ročici zataknili ob glavici, zato ni preživel poroda. Mrtvorojeni Christopher je tehtal le slabih 900 gramov.
Kalvarija spontanih splavov
Michelle in Stephen sta bila povsem strta. “Ko ti na prsi položijo mrtvega otroka, ki je bil le nekaj hipov pred tem še živ, preprosto ne moreš verjeti, da se je to res zgodilo. Bila sem popolnoma razrvana, tako rekoč uničena. Kar nekaj časa sem lahko samo jokala, dan in noč.”
Michelle je že od prej imela diagnozo policističnih jajčnikov, zato sta se z možem zavedala, da ne bo lahko ponovno zanositi. A ker sta si močno želela družine, sta se odločila, da zopet poskusita spočeti. Tedaj se je njuna kalvarija pravzaprav šele začela. Michelle je namreč doživela vrsto spontanih splavov.
Bila je vedno globlje v depresiji. Od nekdaj je bila močnejša, tedaj pa se je začela tolažiti s hrano: “Zdravniki so me grdo gledali in mi govorili, da moram shujšati. Jaz pa sem bila v strašni krizi,” pripoveduje Michelle, ki zaradi vseh preizkušenj še zdaj ni povsem notranje mirna. Z možem sta namreč po rojstvu prvega mrtvorojenega sina doživela še osem spontanih splavov.
Upanje in srečen konec
“Končno sem spoznala zdravnico, ki me je usmerila na pravo pot. Odkrila je, da imam neko motnjo v strjevanju krvi, kar negativno vpliva na potek nosečnosti. Zato sem imela toliko splavov,” pojasnjuje Michelle.
Ko so jo začeli v naslednji nosečnosti spremljati in ji predpisali pravo terapijo, je donosila zdravega dečka Dylana, ki se je rodil pri 39 tednih. To je bilo le nekaj tednov po tem, ko je umrl Michellin oče, na katerega je bila zelo navezana. “Dylanovo rojstvo je bilo najlepša stvar, ki se je zgodila v najtežjem obdobju mojega življenja.”
“Nisva vedela, da imaš lahko koga tako močno rad, kot imava rada najinega Dylana. Ko bo dovolj star, da bo razumel, mu bova tudi povedala za njegovega bratca Christopherja, ki bo vedno v najinih srcih.”
Za vse, ki se soočajo s težkimi preizkušnjami v nosečnostih, pa imata zakonca Michelle in Stephen sporočilo: “Rada bi opogumila vse, ki si močno želijo družine. Ne izgubite upanja. Vedno obstaja upanje!”
