V enem od letalskih muzejev v New Yorku (The Cradle of Aviation Museum) v svoji zbirki hranijo malce neobičajen predmet: poročno obleko.
Muzeju je bila podarjena oktobra 2020. Na ogled bo na občasnih razstavah, skupaj s številnimi drugimi vojnimi relikvijami, v spomin na zgodbe, ki nam vlivajo moč tudi v najtemnejših in najbolj tragičnih trenutkih v zgodovini. Ta obleka je resnično priča vojne, saj je bila sešita iz svile vojaškega padala.
Padalo, ki je služilo kot ščit
Leta 1945 je bilo po vsem svetu veliko porok: tistega leta sta se poročila tudi George in Evelyn Breat. Zaročila sta se pred izbruhom vojne, nato pa je George služil svoji domovini kot pilot bombnika B-17 na 53 nevarnih letalskih misijah.
V enem od podkastov omenjenega letalskega muzeja Georgeev sin Mike pripoveduje, kako je bilo letalo, na krovu katerega je bil njegov oče, zadeto s protiletalskim topom.
Izstrelek, ki je prebil letalo, ki bi sicer zadel Georgea, je na srečo končal v njegovem svilenem padalu, na katerem je George sedel.
Padalo je bilo poškodovano, toda po Božji previdnosti ni bilo potrebe, da bi ga pilot tisti dan uporabil. Zaradi storjene škode je letalska enota Georgeu dovolila, da padalo odnese domov.
“Oče se je vrnil domov s povsem preluknjanim padalom,” je v pogovoru za krajevno televizijsko postajo pojasnila hčerka poročnega para, Kate Braet (ki je danes redovnica). “Če padala ne bi bilo na tistem mestu, moj oče napada ne bi preživel.”
Mike Braet se v podkastu spominja, kako se je njegova mati, nevesta Evelyn, domislila, da bi si poročno obleko sešila kar iz padalske svile.
S pomočjo krajevne čistilnice je začela z blaga potrpežljivo odstranjevati vojaške označbe in izrezovati kose, ki jih ni zaznamovala protiletalska mina. Prijateljica šivilja ji je pomagala, da je iz uporabnega blaga sešila svojo poročno obleko.
Padalo za obleko
Ob listanju časopisov in brskanju po spletu najdemo številne zgodbe o poročnih oblekah, narejenih iz blaga vojaških padal. V Italiji, kjer so pristale ameriške enote, so na različne načine rešili številna padala, ki so bila zaradi dragocene svile visoko cenjena.
Na Siciliji so ogromne odprte “balone”, ki so jih vojaki pustili kar v morju, kjer so pristali, imenovali “le medusone”, “orjaške meduze”. Ponekod so padala rešili iz drevesnih krošenj, pa tudi iz razbitin vojaških letal.
To so bila leta velike revščine in padalska svila je pomenila resnično bogastvo, skupaj s številnimi drugimi materiali, ki so jih ljudje lahko rešili.
Svilo običajno povezujemo s slovesnimi dogodki in posebnimi trenutki, primernimi za slavnostna oblačila. V obdobju druge svetovne vojne pa so svilo uporabljali tudi v spopadih.
Skok z vrtoglave višine na sovražno ozemlje, pri katerem se zanašamo na moč velikanskega kosa svile, se zdi nekakšno protislovje poguma in ranljivosti. Morda ta podoba niti ni tako daleč od okoliščin zakonske zveze.
Pogosto slišimo, da mora biti poročna obleka “pravljična” ali “sanjska”. V pravljicah se junaki vedno soočajo s smrtno nevarnostjo. Kar se tiče sanj, nam naša podzavest ponoči ne ponuja le sladkih zgodbic, temveč tudi nočne more.
Te neveste, ki so za izdelavo svojih poročnih oblek uporabile kose blaga iz raztrganih in preluknjanih padal, so se morda res ganljivo približale “pravljici” in “sanjam”.
Poroka je malce podobna spustu z vrtoglave višine; pomeni izreči svoj “da” možnosti soočanja s tveganji in presenečenji, temo in nenadnimi izbruhi svetlobe. Predvsem pa pomeni, da se trdno oklepamo svilenega padala, ki je Božja roka, lahna in nevidna, in vendar vzdržljiva.
Zgodba o upanju
George in Evelyn Braet sta preostanek svojega življenja preživela skupaj, njun zakon je trajal 60 let. Med zidovi njunega doma so se občasno gotovo odvijale različne bitke, vzporedno s trpljenjem in radostjo. Njuna zgodba, podobno kot zgodbe mnogih drugih zakonov, je nevidna in nekaj posebnega.
Še bolj kot dolgotrajnost njune ljubezni pa morda lahko počastimo dejstvo, da se je njun zakon začel s pravim zavedanjem, z zavestjo človeka, ki reče: “Izognil sem se smrti.”
Ta delček protipožarne varnosti, shranjen v dragoceni svili, je lahko simbolno znamenje resničnega poročnega daru: oseb, ki jih ljubimo, običajno ne srečujemo v “brezmadežnih oblačilih”, tisti, ki nas sprejemajo, pa izrečejo “da” mnogim luknjam in solzam, ki jih je mogoče odpraviti in popraviti le tedaj, ko jih določeni osebi pokažemo in z njo delimo, ne pa takrat, ko jih skrivamo.
Poročna obleka neveste Evelyn je preživela njo in njenega moža in je letos stara 75 let. Sestra Kate v podkastu pojasnjuje, da je obleka “preživela, tako kot njun zakon, 60 let”, dokler ju ni ločila smrt. Za krajevno televizijsko postajo je povedala: “Zgodba je daleč onkraj nas, saj je to zgodba o ljubezni, zgodba o junaštvu, zgodba o upanju, zgodba o prihodnosti.”
Fotografije obleke in zakonskega para Braet so na ogled na spletni strani newyorškega letalskega muzeja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
