Ambrož Zupan je star 24 let in prihaja iz Gorenjske, iz Šenčurja. Njegovo življenje je vse prej kot mladostniško razpuščeno. Deloval je na primer pri Malteškem viteškem redu, za katerega večina verjetno sploh ne ve. Kot animator je sodeloval pri oratoriju, na Uskovnici, na Rakovniku pri Salezijancih … Zdaj se je “našel” v moški skupini pri jezuitih.
Preberite, kaj vse mu to daje in kakšen postni izziv si je zadal.
Tisti, ki te nekoliko bolje poznamo vemo, da si zelo zagnan in vnet hribolazec in športnik. Kaj te pri tem najbolj navdušuje oz. osrečuje?
Mislim, da je to mir. Predvsem v zimskem času med tednom v hribih ni žive duše, kar je sicer plus in minus. Če se ti kaj zgodi, ti težko kdo pomaga, ampak zato običajno hodim v hribe s prijatelji, da si pomagamo v primeru nezgode. Je pa velik plus to, da v miru lahko občuduješ Božje stvarstvo, kar je neprecenljiva izkušnja. Za moške že tako pravijo, da so hribi naš drugi dom.
Nekaj časa si sodeloval pri Malteškem viteškem redu v Sloveniji. Lahko morda z nami deliš kako izkušnjo iz tega obdobja, ki ti je res dragocena?
Nekaj časa sem se bil član in prostovoljec pri Malteški pomoči Slovenije in imam dobro izkušnjo z njimi, pritegnilo me je predvsem to, da nudijo pomoč invalidom, ostarelim in ubogim. Doma imam tudi teto, ki je invalid.
Z veseljem jim nudim pomoč, ker sem prepričan, da bom nekoč v življenju tudi jaz od nekoga potreboval pomoč, morda bom od nekoga odvisen in se pri vsem tem učim ponižne drže. Želim si, da so ti ljudje sprejeti in da je zanje poskrbljeno.
Poleg mnogih drugih aktivnosti si član študentske moške skupine, ki se zbira pri jezuitih pri sv. Jožefu v Ljubljani. Kako se je začela tvoja zgodba v tej skupini?
Gre za moško skupino Katakombe. Smo skupina možakarjev, ki se tedensko srečujemo pri sv. Jožefu. Skupaj z dvema prijateljema smo to skupino začeli. Naša temelja sta vera in boj za čistost. Drug drugega podpiramo in smo si zgled.
Moška skupina mi predstavlja varen prostor, kjer se lahko drugim odprem in povem o svojih strahovih, padcih in ciljih. Zanimivo je tudi, da pred drugimi moškimi ne moreš blefirati, ker točno vejo, kdaj nisi iskren.
Po vseh teh letih nismo več samo študentska skupina, ampak smo mnogi tudi že v poklicih. Morda bo treba počasi posodobiti opis skupine. (smeh) Moška duhovnost me zanima že iz najstniških let, predvsem kako biti dober mož in dober oče.
Se ti zdi, da je v 21. stoletju težko biti katoličan in moški, da je težko danes to dvoje združiti? Zakaj?
Velikokrat imam občutek, da sta si moja moška narava in neka pravila, ki diktirajo, kako naj bi se kot katoličan obnašal, navzkriž. Pred obdobjem, ko smo začeli moško skupino, sem imel občutek, da nikamor ne spadam, da ne sodim v Cerkev.
Zdi se mi, da ima veliko mož to težavo, kar je zelo očitno pri svetih mašah, kjer je cerkev načeloma polna žensk, moških pa kar ni. Zanimivo mi je gledati, kako nekateri moški pripeljejo svojo družino k maši, oni pa gredo v bar. Je pa to težka tematika in je nanjo težko odgovoriti. Če bi bilo lahko, bi Cerkev že odgovorila na to in bi bile cerkve polne moških.
Moški drugače doživljamo vero, bolj prek dejanj. Tudi v naši moški skupini je tako, bodisi prek kakšnih akcij, raznih posta in podobnih stvari.
Omenil si post. Zdaj smo že krepko zakorakali v postni čas. Si letos za postni čas morda izbral kakšno posebno, bolj ”moško” odpoved ali aktivnost?
Letos sem se odločil za nekoliko prilagojeno obliko Exodusa 90. Tako da se čimbolj distanciram od družbenih omrežji, z dekletom skupaj bereva Sveto pismo, nekajkrat na teden pride na vrsto tudi mrzel tuš.
Zdaj je čas, da poglobim odnos z Bogom, saj me, če čepim predolgo na družbenih omrežjih ali pa če nimam čistih misli, to samo odbija od Boga. Zelo priporočam Exodus 90, če le lahko, da ga vsaj enkrat v življenju poizkusite.
Kaj bi svetoval moškemu, kako bi mu pomagal, da bi bolj korenito in bolj živo zaživel svojo vero in poklic katoliškega moškega?
Zelo pomembno je, da v tem nisi sam. Pomembno je, da si obdan s prijatelji, ki so ti tudi zgled, da lahko drug drugemu zaupaš svoje težave in si ob tem pomagaš in deliš svoje uspehe in cilje v življenju. Moška vera raste s skupnostjo. Ne pomeni, da sam ne moreš uspeti, ampak je veliko lažje, če te v tem nekdo podpira. Tudi po župnijah je dobro, da se ustanovi kakšna moška skupina, ki spodbudi in pripomore k temu.
Morda še kakšna sklepna misel ali spodbuda?
Korajža velja!
