Nekoč je bil Ivica Vulić izvrsten nogometaš, zdaj lahko takšen ali še bolj stopnjevan pridevnik pripišemo tudi njegovi poslovni poti. A še bistveno več mu pomeni družina. Z ženo Martino sta poročena 23 let, imata tri najstniške otroke. V okviru gibanja Družina in Življenje vodita zakonsko skupino.
Kako Ivica najde stik s prvorojenim sinom? Kje je njegov “spolzek teren”? In kako mu uspeva združevati odgovorno službo z družino? Na vse to je odgovoril v Moških skrivnostih!
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ob treh najstnikih mi to uspeva težko, priznam. V službo odidem ob 6.00, vrnem se ob 18.00. Trudim se, da se po prihodu domov odklopim od telefona in računalnika. Največja težava je to, da pridem domov izmozgan.
Vseeno dve ali tri ure poskušam kakovostno preživeti z družino. Večerjo pa imamo skupno, to je dragocen ritual, ki ga ne izpustimo iz rok. Tako je čez teden, ob vikendih pa se potrudimo, da gremo kam skupaj.
Kako razvajate svojo ženo?
Ona, še posebej ob koncih tedna, zelo rada hodi na sprehode zjutraj. Jaz pa zelo težko vstajam. To počnem z veliko muko, ampak se vseeno kdaj odpovem jutranjemu spanju in grem hodit z njo. Ker ima žena pretežno sedeče delo in s tem povezane težave, jo občasno “pocartam” z masažo.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Sem na odgovornem delovnem mestu v največji slovenski zavarovalnici. A ko prestopim hišni prag, sem še vedno “le” oče in mož. Tej vlogi se znam podrediti.
Opravljam tudi hišna opravila. Edina stvar, ki je ne delam, pa je likanje srajc. To sem ženi povedal že na začetku. To prepuščam njej. 🙂 No, pa imate stereotip, ki ga ne morem zrušiti. Iskreno. Vem, da lika ogromno moških, ampak jaz te želje nisem imel nikoli.
Z ženo vodita zakonsko skupino. Ponavadi tja može “zvlečejo” žene. Kaj jih pritegne, da ostanejo?
Midva sva šla najprej na seminar DiŽ-a, iniciator sem bil jaz. Znotraj naše zakonske skupine smo sovaščani. Tako je nastala družba, s katero se srečujemo tudi zasebno. Super klapa smo, ne druži nas le povezovanje v zakonski skupini, ampak se je prek nje razvilo prijateljstvo.
Ljudje vidijo, da zakonska skupina ni bav bav, da ni treba deliti čustvenih izlivov. Težave imamo vsi enake, nekateri jih potlačijo, drugi pa se jih zavedajo, se o njih pogovarjajo in jih rešujejo.
Kot voditelja zakonske skupine gotovo spodbujata tudi k temu, da bi se tam pogovarjali o resničnih, dejanskih problemih parov. Kako ste premagali nelagodje, strah pred govorjenjem o lastnih, zakonskih in družinskih težavah?
Vsi se trdno držimo načela, da vse, kar se pogovarjamo, ostane znotraj zakonske skupine. Presenetilo me, je kako so pari odkriti. Preseneti, kaj se skriva za določeno fasado. Lažje je, če vidiš, da nisi le ti “čuden”. To je največja dodana vrednost: soočiš se z dejstvom, da so problemi povsod. Ko slišiš tudi od drugih, da so v podobnih škripcih, se je lažje spoprijemati s tem.
Kaj tare sodobne zakonce?
Tempo življenja in moderna potrošniška družba, pri kateri je “kažipot” naravnan v smeri več, boljše, hitreje, lepše … Ta miselnost nas spodbuja v iskanje novih izzivov, na žalost prevečkrat tudi na zakonskem področju.
Reševanje težav zahteva veliko sodelovanja, pogovora, prilagajanja. To je velikokrat zelo naporna in neprijetna zadeva. Zadnjič sva z ženo do pozne ure razpravljala glede zadeve, o kateri se nisva strinjala. Verjemite, da bi bilo lažje iti v posteljo in se pošteno naspati. Ampak, če sproti ne “čistiš” zadev, se kozarec polni in postopoma gre vse skupaj čez rob …
Z ženo Martino imata tri otroke, 17-letnika, 14-letnico in 12-letnico. Kako poiščete stik z najstniškim sinom, kje najdeta skupne točke?
Včasih, kot rečeno, odideva skupaj na kakšno nogometno tekmo. Najin skupni konjiček pa je jadranje. Oba sva nora nanj. Tu je vpletenih tudi nekaj mojih dalmatinskih genov. En konec tedna na leto imava “moški vikend” in greva sama na jadranje, kar je neprecenljiva izkušnja za najin odnos. 🙂
Če sem iskren, ima sin veliko pristnejši stik z mamo. Za to, da se mu približam, se moram jaz bistveno bolj potruditi kot ona. Včasih si me tudi malo privoščita, jaz pa šalo vedno sprejmem.
Kakšen je vaš odziv, če vam zabrusi, da ste staromodni, nimate pojma ali kaj podobnega?
Seveda reče, to je klasika. Nasmejem se, ne kontriram. Pred kratkim, ko smo gledali Emo, sem šele po kaki uri dojel, da gre na Evrovizijo Ana Soklič, ampak z drugo pesmijo. “Dobro jutro, tata, kaj smo vstali iz zemlje?” mi je ob tem dejala ena od hčerk. Prebral sem knjigo Izštekani najstniki in starši, ki štekajo zakoncev Mrgole. Vem, kaj sem prebral, in vem, kaj je prav, a še vedno delam napake.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Nogomet in jadranje.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?”
… ker se mi potrjuje dejstvo, da otroke največ naučimo z zgledom. Imam občutek, da sin postaja zelo podoben meni. Zgled je največ. Lahko mu govorim karkoli, a če tega ne bom podprl z dejanji …
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
1. Enakomerno porazdeljenih dobrin.
2. Sočutja.
3. Altruizma.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Poškodba v mladih letih, ko sem moral čez noč končati nogometno pot. Tedaj sem se naučil vsaj dveh stvari. Tega, da je vse za nekaj dobro; posvetil sem se šoli. Obenem pa sem spoznal, da ni konec sveta, in nisem obupal, ker se mi je to zgodilo.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
S sprehodi v naravi, sam ali z ženo. Od tega sem postal malce odvisen. Če dva dni ne grem na sprehod, ga pogrešam.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Želim si, da bi bili vsi zdravi ter da bi vsi trije otroci znali najti primerne zakonce. To je zelo pomembno za srečo in zadovoljstvo v življenju.
