Znano je, da lahko okužbo prenašamo, še preden se pri nas razvijejo simptomi bolezni covida 19. Prav to je glavna težava, ko skušamo zajeziti epidemijo. Ko nekdo izve, da je okužen, je bil lahko pred tem v stiku s več ljudmi, tudi s tistimi, ki morda pripadajo rizičnim skupinam.
Ob tem se številni spopadajo s hudim občutkom krivde. Občutek krivde, ker so druge izpostavljali nevarnosti in še večji občutek krivde, če kdo zatem tudi zboli ali še huje, zaradi bolezni umre.
Težava je, ko se občutek krivde spremeni v mučenje. Takrat hitro začnemo verjeti stvarem, ki niso resnične, negativni občutki pa so vedno bolj intenzivni.
Preberite še:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Koronavirus ni nekaj osebnega
Ko se soočamo s krivdo, povezano s koronavirusom, je pomembno, da se zavedamo, da to ni nekaj osebnega in ni nekaj, kar bi prestajali samo mi.
Virus je povsod in je zelo nalezljiv, zato se je tudi razvila pandemija. Prenaša se zelo preprosto, tudi če nimamo nekih očitnih simptomov, smo lahko v resnici okuženi.
Toda zaradi tega še ne moremo misliti, da smo nepremišljeni ali slabi ljudje. Da se počutimo krive, je sicer nekaj običajnega, vendar okužbe nismo širili namenoma, zato v primeru, če smo okužbo prenesli na nekoga drugega, ne moremo reči, da smo to storili nalašč in morda niti nismo ravnali narobe.
Nismo krivi mi, kriv je virus. Ljudje večinoma delujejo v dobri veri in ne želijo namerno širiti virusa ter tako škoditi ljudem okoli sebe.
Naredimo, kar moremo
Trudimo se poiskati ravnovesje med previdnostjo in tem, da vseeno živimo in gremo v življenju naprej. Jasno je, da se ne moremo za nedoločen čas popolnoma izolirati od ostalega sveta.
Vsak se mora tako odločiti, kakšno stopnjo tveganja bo pripravljen prevzeti glede na svoje osebne okoliščine. A ne imejmo v mislih le sebe, temveč predvsem druge, zlasti rizične skupine.
Preberite še:
Covid 19 v mladi družini: pljuča premajhna, zrak preredek, kosti pa, kot bi jih nekdo lomil
Vedno je priložnost, da naredimo nekaj dobrega
Ko torej izvemo, da smo nekoga ogrožali ali okužili, je brez pomena, da premišljujemo, kaj vse smo naredili narobe in kako bi morali narediti. Določene ugotovitve sicer lahko uporabimo za to, da bomo v prihodnje ravnali drugače, toda pomembno je predvsem to, da sprejmemo situacijo takšno, kot je.
Nato pa moramo negativne občutke spremeniti v nekaj pozitivnega. Lahko se odločimo pomagati drugim, lahko najdemo način, da družini ali osebi, ki je bila prizadeta, na nek način pomagamo. Lahko zanje molimo. Ne stojimo pa križem rok in ne prepuščajmo se negativnim mislim.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Da bi se bolje borili proti virusom dihal, okrepite svoja pljuča
Preberite še:
Kako kar najbolje povečati vzdržljivost v času pandemije: bodimo fleksibilni
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
