Američanka Emily Mayers iz Utaha nam je s svojo voljo do življenja lahko vsem za zgled, saj je njena zgodba zares nekaj posebnega.
Ovdovela pri 25 letih s petimi otroki
Pred štirimi leti je njen mož Martin zbolel in umrl za rakom. Rosno mladi par je imel pet otrok, ki so takrat ostali brez očeta. Emily ima čudovit profil na instagramu, kjer redno objavlja utrinke iz življenja svoje družine.
Pred nekaj leti se je ponovno poročila – s prijateljem iz najstniških let in rodila še eno majhno deklico. Njun dom pa zdaj šteje kar šest – pretežno rdečelasih – otrok, zato zase pravi, da je mama lisica šestim malim lisičkam in se njen blog na instagramu imenuje The freckled fox ali Pegasta lisica.
Preberite še:
Ljubljena Melissa mu je umrla le leto po poroki: “To je najtežji del mojega življenja”
Vedro ledu, ki nikoli ne izgine
Pred nekaj meseci je na četrto obletnico moževe smrti zapisala:
Včeraj so minila štiri leta od Martinove smrti … Štiri. V nekaterih pogledih se mi zdi resnično dolgo, toda zakaj se še vedno spomnim vsake sekunde njegovih zadnjih trenutkov? Lahko zaprem oči, se vrnem poleg njega, se spomnim njegovega obrata in cenim vsak njegov težak vdih.
Nekdo mi je poslal osemsekundni video, ki ga je posnel, ko sva v noči, preden je umrl, z Martinom ležala skupaj na njegovi bolniški postelji. Ko sem gledala njegovo težko dihanje, sem se počutila, kot da bi nekdo name zlil vedro ledu.
Ta video sem gledala znova in znova, ure in ure, ko sem kot 25-letna vdova s petimi otroki ležala zvita na postelji. Gledala sem ga, ga vpijala, želela sem si, da bi se lahko vrnila nazaj v trenutek, ko je bil še živ, ko je še dihal. Venomer sem pritiskala: play, play, play in spet play. Mučila sem samo sebe, ko sem podoživljala tisti trenutek, ko je bil še z mano.
Preberite še:
Čudovito očkovo pismo njegovemu nerojenemu sinu
Štiri leta pozneje še vedno čutim tisto vedro ledu, pravzaprav zelo pogosto. Tudi leta po tem, ko sem predelovala vso to travmo, se z njo soočala, jo spoznavala, ko sem se trudila, da bi bila tukaj za moje otroke, najbolje kot le zmorem. Led je še vedno tukaj in naučila sem se, da ne pričakujem več, da bo kdaj izginil.
Živeti z bolečino in iti naprej
Emily nadaljuje:
Tovrstno žalovanje se nikoli ne konča. Ni cilja, zaključka. Ne, spremenimo se v bojevnike in se naučimo soočati s tem poleg vsega ostalega, s čimer se moramo ukvarjati. Je kot težak nahrbtnik, ki ga moraš nositi 24 ur na dan, vse dni v tednu in nikoli nisi brez njega. Od take stvari si nikoli ne opomoreš.
Vsakdo, ki ti reče, da prenehaj živeti in prekini s prihodnostjo, očitno ni nikoli spoznal vrednosti tistih osmih sekund. Dragocenosti tistih malih trenutkov, preden so njegove roke zamrznile v mojih. Čas je tako dragocen in ne smemo ga zapraviti s tem, da skušamo živeti po pričakovanjih sveta na račun svojih. Živeti v nesreči in žalosti samo zato, da bi zadovoljili nekoga drugega. To je treba končati.
Čas ne zaceli vseh ran. Čas ti da možnost, da se soočiš z bolečino, namesto da bi se skril pred njo, da ti priložnost, da zrasteš in da daješ, bolj kot si kadarkoli prej. Ne postane lažje, ti postaneš močnejši. Nihče nima pravice pretvarjati se, da ve, kako moraš žalovati bolje od tebe, kajti za to ne obstaja vodič. Vem, ker sem preverila.
Preberite še:
“Na nekoga, ki veliko dela, gledamo z občudovanjem: Kako je priden. Kako se žrtvuje.” Toda …
Preberite še:
Ljubiti se je možno naučiti: 9 korakov, ki vodijo do polne ljubezni
Preberite še:
Kako živeti z nekom, ki vedno misli, da ima prav?
