Nežnost se razbere iz pogleda, iz besed in kretenj; zaradi nje kipita srce in telo. Par ne more obstati, če ne goji nežnosti. A prej je treba dobro razumeti, kakšno nežnost par resnično potrebuje. Sveti Janez Pavel II. jo je zelo lepo opredelil kot tisto, kar se rojeva iz razumevanja stanja duše druge osebe.
“Mož/žena je telesno sicer tukaj, z mislimi pa ne.” Ta tožba razkriva, da je nežnost predvsem navzočnost. Notranja drža nežnosti je potrebna, če hočemo, da kretnje ne izgubijo svojega pomena. Kretnja nežnosti je lahko napak razumljena, ker jo spremljajo na primer znaki brezbrižnosti.
Preberite še:
Veste, kaj bi morali vsak dan reči svojemu zakoncu?
Razumevanje stanja duše
Tako se “nežnost rojeva iz razumevanja stanja duše druge osebe, ki ji skušamo pokazati, da smo ji blizu,” pojasni sveti Janez Pavel II. v delu Ljubezen in odgovornost. Nežna skrb za drugega daje moč in energijo za preživljanje včasih trdega in težkega vsakdanjika.
Nežnost je stalnica, ne išče svojega in ne moremo je spremeniti v orodje za napeljevanje v spolni odnos. Je pa hkrati nujna za to, da razblini skrbi, zgladi nesporazume in spodbuja vzajemno predanost tudi v spolnosti. Nežnost je hrana ljubezni, slednji omogoča, da se izrazi, da postane konkretna, otipljiva. Ljubezni daje milino, ki lahko nadomesti strast s svojimi vzponi in padci. Pomaga nam preživeti obdobja vzdržnosti.
Preberite še:
7 nasvetov papeža Frančiška za ljubezen med zakoncema
Darilo otrokom
Vzdušje nežnosti med zakoncema je tudi neprecenljivo darilo otrokom. Obdaja jih s toplino, jim nudi občutek varnosti in zaupanja v odnos, da bodo tudi sami nekoč zmožni biti deležni česa podobnega. Čeprav tega niti ne opazijo, otroci ta občutek nežnosti vpijajo vase; krepi jih in utrjuje.
Sveti Janez Pavel II. je govoril, da mora biti nežnost trdna, da ne zapade v mlačno sentimentalnost. Drugačna je od tiste, ki jo nudimo otroku, ker jo potrebuje za svoj razvoj. Nežnost med zakoncema ni materinsko ljubkovanje. Njena odločnost se sklada z zrelo odraslo ljubeznijo, ki drugega privzdiguje. Ni dušeča pozornost, temveč zagotovilo sozakoncu, da je drugemu pomemben, zanimiv in edinstven.
Avtorica prispevka je Sophie Lutz.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Prisotnost in empatija – tako je videti pogovor, ki nahrani
Preberite še:
To so resne teme, o katerih se moramo starši nujno pogovoriti z otroki
Preberite še:
Veste, kaj bi morali vsak dan reči svojemu zakoncu?
