V dneh, ko sva doma, se lahko več posvečam sebi, svojim občutkom in počutju. Opažam, da sem zelo odvisna od besed in dejanj drugih, sedaj pa mi ostane le moj mož. Ne rečem, da nič ne delava. Pa še kako delava, piševa, načrtujeva, usklajujeva, moliva, snemava … Moliva celo veliko več kot prej. Tudi skupaj. Saj bi lahko tudi to štela v “čas za naju”, kajne? Mož več naredi po hiši, po kosilu vedno pospravi kuhinjo … On ve, da je moj jezik ljubezni usluge, zato verjetno misli in upa, da mi s tem pokaže, da me ima rad.
Preberite še:
Pet jezikov sovraštva v zakonu. Kako se jih znebiti?
Vedno hočem več
Jaz pa sem tako očitno ženska! Nezadovoljna v sebi in vedno hočem še nekaj več. Vendar kaj, ko tolikokrat ostajam le pri pričakovanjih. Raje se umaknem in ne naredim ničesar. O pač, čakam in pričakujem! Če ni po mojih pričakovanjih, sem razočarana in zamerim. In tako v svojih zamerah ostajam osamljena in nezadovoljna.
V mislih pestujem neuresničena pričakovanja, ideje, neuspele poskuse pogovora, neuspela povabila na sprehod, preslišane prošnje, da bi šel zvečer z mano v posteljo in ne pred ekran (računalnik ali TV).
Preberite še:
Vajin odnos v izolaciji: širita ljubezen, ne panike
Sama
Pa saj se sama znajdem: sama grem na sprehod, sama berem knjigo, za katero sem mislila, da jo bova brala skupaj, sama grem risat, kar me vedno razveseli … Pa vendar se sprašujem, ali je to res tista prava polnost življenja, tista Božja volja zame in za naju? Ali je to morda posledica treh -izmov: individualizma (ostajava vsak v svojem kotu), hedonizma (sama uživam, ko rišem ali hodim po gozdu), minimalizma (za najin odnos naredim le tisto najnujnejše, kar je potrebno, da še lahko preživiva skupaj)?
Ne, nočem verjeti, da je imel Bog to v mislih, ko naju je združil! Zavem se, da si zelo želim, da bi bil mož pozoren do mene, da bi me opazil in bi me še vedno osvajal in mi pokazal, da sem še vedno prva in edina v njegovem življenju. In preblisk!
Preberite še:
10 zakonskih parov, ki so postali svetniki (ali pa so v postopku za razglasitev)
Ponavljam razred
Kaj pa če je tudi njegov rezervoar ljubezni v času karantene prazen? Ali nisem jaz tista, ki sem mu bila podarjena z namenom, da mu ga napolnim?! Bog je mene izbral in mi zaupal obilo talentov in sposobnosti, da bi tudi jaz odgovorno gradila najin odnos in skrbela za najino povezanost na vseh ravneh: telesnem, duševnem in duhovnem! Globoko v srcu verjamem, da ni moža, ki bi se mogel upreti izrazom ljubezni, ki prihajajo iz iskrenega in nepreračunljivega srca!
V tem vidim rešitev za naju. V tem ponovno odkrivam moč svojega osebnega dejavnega sodelovanja pri gradnji najinega odnosa. Oh, kolikokrat že “ponavljam ta razred”! Gospod, prosim Te, pomagaj meni in nama po svojem Svetem Duhu, da bo tudi karantena za naju vedno bolj postajala nova priložnost in ne novo prekletstvo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Dovolj ji je bilo materinske neurejenosti in pajkic. Poglejte, kaj je storila!
Preberite še:
Zakaj potrebujemo zakonske zmenke?
Preberite še:
Kako otroku primerno odgovarjati na številna vprašanja
