Igor Saksida je univerzitetni profesor slovenske književnosti, ki si jo na izvirne načine želi približati mladim. Tudi tako, da jo “križa” z rapom. Posnetek tovrstne izvedbe Prešernove Glose ima na Facebooku že skoraj 40.000 ogledov. “Da moj oče pri 50 letih postane raper, to je pa že preveč,” je Saksidovo udejstvovanje, pri katerem tesno sodeluje z Rokom Terkajem, pospremil njegov najstniški sin.
“Če ne bomo brali, nas bo pobralo,” je zapisal Tone Pavček. Kako v dobi instant kulture, ko je na dotik in klik mogoče priti do neobvladljivih količin informacij, spodbuditi mladostnika, da v roke vzame knjigo in jo tam obdrži?
Ravno zato, ker je vse na klik, se moramo vprašati, kaj nam v tem modernem času pravzaprav manjka. Informacije so zelo dostopne. Lačni nismo, vsaj večina ne. Manjka nam polje zasebnosti, svobode, v kateri nisi ti na klik. Nisi nenehno odvisen od tega, da moraš kar naprej zreti v plastično škatlico, se spraševati, ali si odgovoril na vse maile, sporočila na telefonu in Facebooku … Polje notranje osvoboditve, tega, da si vzameš čas zase, je branje. Če ne bereš, te pobere v tem smislu, da izgubiš notranji mir, kompas.
Branje literature zagotavlja polje lastne enkratnosti, lastnega jaza. Poezija je v tem smislu najbolj kompleksen jezik literature. Zahteva ne le pobeg v varnost zgodbe ali telenovel, ampak temeljit premislek o tem, kako besede sprožajo različne asociacije, misli, občutja. Zakaj torej brati poezijo? Zaradi samega sebe.
Preberite še:
Prosto po … Prešernu: Kako slavni verzi zvenijo v slovenskih narečjih
Zakaj ste pri svojem približevanju poezije mladim izbrali ravno hiphop oziroma rap? Ste se spogledovali tudi z drugimi zvrstmi glasbe?
S “križanjem” jezika poezije in rapa poskušamo dati v rap nekaj pesniškega oziroma nekaj pozlate govorice poezije, ki jo ima dober rap že sam po sebi. Poezijo pa poskušamo usmeriti v hiphop. Danes ni nič nenavadnega, da na nekaterih šolah dobri mentorji primerjajo klasiko, na primer Žebljarsko Otona Župančiča, s tematsko podobno pesmijo
Nič nenavadnega ni, da poskušamo ob poeziji plesati. Če bi poskušal to navezati še na raziskave možganov in pomnjenja, potem ni dvoma: branje z gibanjem in glasbo ter pozitivno čustveno naravnanostjo so zagotovilo za to, da znanje postane trajnejše in predvsem mladim blizu.
Trkaj: Dramilo
Kako pa to svojo žilico prenašate na učitelje?
Kot učitelj književnosti na univerzi poskušam pokazati uporabne, zanimive modele poučevanja. Nekateri učitelji to počnejo z velikim uspehom. Zdi se, da je kultura znanja, razmišljanja, ustvarjalnosti izpovedi, onkraj mobitelov, hamburgerjev, Instagrama, tvitov, ki so zanimiva sredstva komunikacije, kakšne posebne globine pa ne morejo dati, vendarle še živa.
Če se učitelj spremeni v birokrata na primer po nareku vse bolj zbirokratiziranega šolstva, potem mu to ubije voljo do komunikacije z mladimi sogovorniki. To je zanesljiv recept, da učitelj ne bo nikoli bralni model, kot temu reče psihologija branja, za svoje učence.
Kaj bi se dalo narediti, da vse ne bi bilo tako rutinsko? Mislim, da je to v osnovnih šolah bolje, saj učni načrt ni tako zelo normiran. Gimnazijski pouk književnosti pa vodi k izrazito šablonski maturi. Tam od dijakov pričakujemo reprodukcijo vsebine književnih del, ki jih določi komisija. To je neprimerljivo z modernimi sistemi preverjanja znanja po svetu.
Učitelj si mora vzeti čas in svobodo, da ni birokrat. Vprašati se mora, zakaj je v šoli. Če je njegov odgovor to, da preživi nekaj ur v službi, je bolje, da začne delati kaj drugega. Če pa želi mlade spodbujati k branju in občudovanju jezika, bo ob pretirani birokratizaciji tudi zamahnil z roko. Mislim, da je mogoče pouk v gimnazijah narediti tudi drugačen. Ampak to zahteva čas in energijo.
Nastop Igorja Sakside in Roka Terkaja na bohinjski osnovni šoli:
Smo na Slovenskem razvili predsodek, da je ob poeziji vselej treba nekako trpeti? Navsezadnje, poznate kakega aktualnega pesnika, ki je res dobro situiran?
(smeh) Verjetno jih res ni prav dosti. Rok Terkaj bi na to odgovoril z eno najlepših metafor, kar sem jih prebral v zadnjih letih. Vemo vse, a ne o pesmi / kolko stane gram ljubezni? / Kolko vredna je magija / ki v eno nas zavija / pelje po neskončni cesti.
Za poezijo ne veljajo vatli za merjenje traka iz Prešernove Glose. Gre za druga merila. Govorite o sindromu prešernovske strukture, trpečega, “prekletega” pesnika, ki se upira družbi, trpi in na koncu tragično umre.
Preberite še:
Peter Svetina: Otroški svet je svet, kjer se ne blefira
To je verjetno zaznamovalo splošen odnos Slovencev do poezije. Tudi mladi pesniki ga tako razlagajo. Znana teza je, da Slovenci nismo imeli drugih simbolnih možnosti za izkazovanje svoje nacionalnosti. Narodno, simbolno vlogo smo pripisali književnosti, še posebej poeziji. V sodobnem času je treba to preseči.
Poezija ni nič drugega kot poseben način premisleka o svetu, sporočanja o tem, kaj kdo vidi na njem kot vznemirljivo, zanimivo, krivično, dobro, slabo ali preprosto vidi. Zato poeziji ne bi pripisoval rešiteljske ali narodno prebudne vloge. Prej mora znova začeti jasneje delovati v najširšem smislu družbene kritičnosti. Tudi tako, da nas vrže iz komunikacijske udobnosti, samozadovoljstva s tviti in SMS-sporočili k drugim globinam človeškega bivanja. To na enak način počne tudi rap in dobra glasba drugih žanrov.
Če v roke pogosto vzamemo romane, kriminalke, pa pesniška zbirka ni ravno često na bralnem meniju? Kako to spremeniti?
Pri odraslih smo glede bralne pismenosti po raziskavah precej mizerni, podpovprečni. Na primer skandinavske države in tudi Rusija so precej nad nami. Pri mladih smo uspeli trend obrniti. Kot edina država na svetu smo v treh letih (2012‒2015) razpolovili delež bralno šibkejših in podvojili delež najboljših, kar je sijajen uspeh.
Preberite še:
To so rokopisi, ki so za Slovence neprecenljive vrednosti
Prvi razlog, da poezija ni med najbolj priljubljenimi žanri, se skriva v tradicionalnem šolskem pristopu do poezije, ko jo spreminja v truplo za iskanje ukrasnih pridevkov, anafor, epifor, kar je za doživljanje poezije čista neumnost. Seveda je treba povedati, kaj je na primer metafora, ampak da se šolska modrost konča pri ugotavljanju metrične sheme, je precej bedno, kot bi rekli najstniki.
Poezija ni McDonald’s ali pa hamburger. Prava poezija je vedno rezervirana za bralno elito, za tiste, ki uživajo v stvareh, ki jih ne razumejo. Razumljiva poezija je bližja popevki. Poezija mora delovati inovativno, presenetljivo. Zato bralca tudi zmede, vrže iz tira, razjezi.
Trkaj: Lepa Vida
Slovenci se imamo za narod kulture. Literarni ustvarjalci so bili pomembni liki tako rekoč v vseh prelomnih obdobjih zgodovine. A včasih se zdi, da veliko govorimo o tem le 8. februarja.
To je nevarnost, da ravnamo s kulturo kot z damami za dan žena. Da jim kupimo rožico v znamenje zapeljevanja zaradi zapostavljanja vseh drugih 364 dni. Morda je nekaj na tem. A glede umetnosti in kulture nisem kak velik pesimist.
Preberite še:
Vzhodnoštajerski Prešeren, ki je danes večini Slovencev neznan
Slovenska kultura ima v svetu neko vitalnost. Pesnik in pisatelj Aleš Šteger je v Evropi član treh akademij. Njegova dela prevajajo v kitajščino, njegovi romani izhajajo v Mehiki. Da o njegovih predhodnikih Alešu Debeljaku, Tomažu Šalamunu in drugih sploh ne govorim. Če grem še dlje v preteklost, naj omenim Srečka Kosovela in Vladimirja Bartola, v sodobnosti pogosto prevajanega Draga Jančarja. To so dokazi odzivnosti na našo umetnost.
Slovenci smo naklonjeni kulturi. Gledališča so obiskana. Radi pa malo potarnamo nad slovensko kulturo, zlasti nad filmom. To pa je drugo vprašanje, verjetno že malo povezano s slovenskim nacionalnim značajem, rahlim nergaštvom in kranjsko “fovšijo”. Pač, neko potezo pa moramo imeti. Vsaj nismo dolgočasni!
Preberite še:
Pesmi, ki so jih glasbeniki posvetili svojim očetom
Preberite še:
Mantra te dobe: “Nimam časa.” Ga res nimate?
