Postati mama in oče je velika in čudovita osebna prelomnica. Sebe zaznavamo v drugačni luči, spremeni se tudi naš pogled na to, kaj v življenju zares šteje. Presenečeni smo, koliko življenjske energije v nas sproža skrb za dobro otrok, koliko noči zmoremo prečuti, kolikokrat zmoremo iti prek sebe in virozo prestati na nogah.
Rojstvo vsakega novega otroka v družino zahteva nove prilagoditve, prerazporeditev časa, omejitev hobijev in družabnosti, razmišljamo o večjem avtu, stanovanju, dozidavi.
Preberite še:
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko pa jih rodi 12 …
Več, več, več
Nov voziček, kup avtosedežev, več oblek, več parov čevljev, več rolerjev, rolk, koles, drsalk, smučarska oprema pa je že prava naložba. Pri hiši je več šolskih torb, šolskih potrebščin in položnic, vključevanja v obšolske dejavnosti.
Velike družine in alternativni življenjski slog
Opazimo lahko, da večje družine izberejo nekoliko bolj alternativen življenjski slog: prej kot drugi smo zadovoljni z oblačili, ki jih podedujemo, zadovoljni smo, če nam otroško kolo uspe kupiti ali prodati “na Bolhi”, znamo si kaj izposoditi, redkeje zaidemo v restavracijo, ne počitnikujemo v hotelih in če se odpravimo po svetu, znamo to narediti “po skavtsko”.
Neka nedavna francoska raziskava je pokazala, da je poraba v družinah z dvema otrokoma včasih celo višja od porabe v tistih s tremi otroki: naučimo se dihati bolj varčno.
Preberite še:
Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi
Otroci potrebujejo najin čas
Vzgojni slog sodobnih staršev je otrokocentričen in protekcionističen – naravnan na enega otroka v družini, ki mu starši po svojih najboljših močeh želijo omogočiti največ in ga obraniti pred negativnimi izkušnjami.
Tak vzgojni slog pri večjem številu otrok že sam po sebi ni mogoč. Pri odločitvi za več otrok morajo starši zavestno stopiti iz otrokocentričnega načina razmišljanja na pot zavedanja, da je življenje samo najbolj edinstvena izkušnja, dar, ki ga prav tako po najboljših močeh in tudi, ko nam to ne uspeva popolnoma, dajemo svojemu otroku.
Zakaj prvi otrok?
Par, ki se odloča o rojstvu prvega otroka, se najprej sreča z vprašanjem skupnega začetka. Odločata se v zvezi s poroko, želita imeti zaposlitev (vsaj eden izmed njiju potrebuje prihodke za tri) in vsaj začasno urejeno stanovanjsko vprašanje. Večina mladih brez otrok si teh želi, ampak z odločitvijo odlaša zaradi neurejenega zaposlitvenega statusa.
Raziskava Nade Stropnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja, predstavljena na strokovnem posvetu Rodnost v Sloveniji, je pokazala, da na odločitev za rojstvo prvega, drugega ali tretjega otroka v srednji ali veliki meri vplivajo naslednji dejavniki (po vrstnem redu):
- najbolj odločilna je resnična želja po otroku,
- sledi situacija v službi, ki to končno dovoljuje,
- dolžnost do družbe,
- izboljšanje stanovanjskih razmer,
- dejstvo, da eden izmed staršev prihaja iz velike družine (zlasti pri tretjem otroku),
- prigovarjanje partnerja/-ice,
- zgledi sorodnikov in znancev.
Zakaj drugi otrok?
Med dejavniki, ki so še vplivali na odločitev za drugega otroka, so:
- ljubezen do otrok,
- želja imeti še enega otroka (različnega spola),
- stališče, da je bolje imeti dva otroka (tudi zaradi prvega),
- dobro partnersko razmerje,
- versko prepričanje,
- starost ženske,
- smrt prvega otroka.
Na rojstvo tretjega otroka pa so vplivali tudi želja imeti še enega otroka (različnega spola od drugih dveh) tudi pri drugih članih ožje družine in nenačrtovana nosečnost, izvemo iz raziskave.
Preberite še:
Mami, nekaj ti moram povedati
Različni avtorji navajajo še druge razloge, ki vplivajo na odločitev za rojstvo drugega otroka – tako je na primer pomembna pozitivna porodna izkušnja. Ženske, ki so imele težak porod, bolj oklevajo v zvezi z rojstvom drugega ali naslednjih otrok, zato je ključnega pomena tudi dobra priprava na porod, varen porod in seznanjenost z alternativami najpogostejšemu načinu porajanja, če to ženska želi. Sodelovanje moža oz. partnerja pri skrbi za otroka prav tako pripomore k temu, da se v družini rodi več kot en otrok.
Odločitev za štiri, ker nama je to res v veselje
Z ženo sva si vedno želela imeti več otrok. Ta želja je bila naravna. Zdaj imava štiri. Imava jih zato, ker nama je to res v veselje. Pri številki je pa tako, da opažava omejitve v času in prostoru. Otroke hočem razumeti in začutiti, jih spremljati, jim slediti in biti z njimi povezan.
Želim, da bi vsak imel v družini svoj prostor, da je lahko prepoznan, ovrednoten in da ohranja edinstvenost in dragocenost. Pridejo dnevi, ko dava vse, kar zmoreva, pa se nama zazdi, da je kakšen padel skozi.
Z ženo uporabljava pri odločanju pamet, notranji čut in realne danosti, ki jih imava. Včasih se zdi, da je zaključeno poglavje novorojenčkov, drugič pa drugače. Vsekakor pa ne vzameš mucka pod streho, če zanj ne boš utegnil poskrbeti. Naj Božja roka še naprej navdihuje vse omenjeno.
Janez Sečnik
Morava se znati poslušati in tudi slišati
Nisva par, ki bi imel že na začetku skupne poti povsem jasne želje in cilje, še zlasti ne o številu otrok. Odločila sva se, da bova v zakonski odnos dajala najboljšega sebe in zaupala v Boga. Jaz kot ženska sem vsako nosečnost in porodniško doživljala, kot bi bila zadnja, z vsako celico svojega telesa, z vsem, kar sem.
Tudi moj mož, ki je najin steber uma, zmeraj pravi, da se morava znati poslušati in se tudi slišati, zlasti v najglobljih čutenjih in jim slediti, pa če tudi sva edina na tej samo najini poti. Za naju je vsako spočetje čudež in verujeva, da je načrt, ki ga ima Bog z nami, čudovit.
Anita in Robert Lesar,
hvaležna starša
Anuške, Tinkare, Mihaela in Uršule
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.
Preberite še:
Da dijake zbudi iz dremeža vseenosti, jih včasih malo razjezi
Preberite še:
“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”
Preberite še:
Preden začnete pakirati kovček za počitnice, preverite teh šest nasvetov
