Pobudo za gradnjo samostana je dal oglejski patriarh Pelegrin I., ki je na Dolenjsko povabil cistercijanske menihe iz samostana Rein pri Gradcu. Njihov prvi opat je postal Francoz Vincenc iz francoskega samostana Morimund.
Dolgoletna gradnja samostana
Menihi so se naselili v bližnjem Šentvidu in od tam vodili gradnjo samostana. V samostan so se menihi vselili leta 1135, uradno pa je bil ustanovljen leta 1136. Gradnja stiške bazilike je bila končana do leta 1156, ko jo je patriarh Pelegrin slovesno posvetil.
Legenda o stiškem ptiču
Samostan so postavili na zemlji, ki je bila prej v lasti višnjegorskih plemičev. Po legendi so najprej samostan začeli zidati malce nižje, a je nato neki ptič letel na kraj, kjer je danes samostan, in začel čivkati: Sit hic! Sit hic! (sl. tukaj naj bo!).
Tako so, kot pravi legenda, samostan postavili na zdajšnjem prostoru. Legendarni ptič je prišel v samostanski grb, kraj pa je dobil ime Stična (Sitic po latinsko). Malo manj znano pa je, da je bila Stična (nem. Sittich) v slovenščini dolgo časa znana kot Zatičina.
Preberite še:
Pozabljeni mož, ki je napovedal slovensko prihodnost
Preberite še:
Geniji, ki so spremenili naš pogled na svet
Mojstri knjig, ki so molili in delali
Cistercijani oziroma cistercijanci so pripadniki reformirane veje benediktinskega reda. Ime imajo po matični opatiji v kraju Citeaux (latinsko Cistercium) v Franciji. Njihov slogan je moli in delaj (lat. ora et labora), znani pa so tudi po vzdevku beli menihi.
Stiški samostan je zelo pomemben za slovensko zgodovino, saj je ustvaril najpomembnejšo zbirko srednjeveških rokopisov na ozemlju današnje Slovenije. Rokopise je ustvarjal skriptorij, to je pisarska delavnica, v kateri so delali številni mojstri. Ti so strojili ovčje kože v pergament, prepisovali knjige in jih okraševali. V samostanu je delovala tudi bogata knjižnica.
Stiški rokopis
V prvi polovici 15. stoletja je v samostanu kot prepis starejše predloge nastal tudi slavni Stiški rokopis – štiri verska besedila v slovenščini. Ta rokopis zdaj hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Jožefinske reforme in zaprtje samostana
A nad bogato samostansko knjižnico so se zgrnili črni oblaki v obdobju cesarja Jožefa II. Ta je v času svojega vladanja v Habsburški monarhiji ukinil številne samostane, med drugim oktobra 1784 tudi samostan v Stični, čeprav je v njem od druge polovice 18. stoletja delovala ljudska šola za okoliške otroke.
Knjižnico iz samostana so preselili (na koncu so najbolj dragocene knjige pristale v dvorni knjižnici na Dunaju), redovniki pa so postali duhovniki ali uradniki ali pa so odšli v samostane, ki jih niso ukinili.
Preberite še:
Skrivnostni grad, na katerem so izdelovali slavno čokolado
Propadajoča samostanska zgradba in Slomškov jok
Samostan, v katerega so se naselili uradniki in vojaki, je začel vidno propadati. Po eni od zgodb se je leta 1837 v Stični ustavil tudi poznejši mariborski škof Anton Martin Slomšek in se zjokal ob pogledu na propadajoče samostanske zgradbe.
A že nekaj desetletij po Slomškovem obisku so se v Stično znova vrnili cistercijani. Cistercijani opatije Wettingen-Mehrerau ob Bodenskem jezeru so namreč odkupili samostansko zgradbo in oktobra 1898 je samostan znova začel delovati. Večina menihov je prišla iz Nemčije oziroma je bila nemško govorečih.
Nacionalizacija in denacionalizacija
Samostana v njegovi zgodovini niso zaobšle niti vojne. Tako je preživel turške vpade, v obdobju druge svetovne vojne pa bombardiranje. Po vojni je bil velik del samostanske zemlje nacionaliziran oziroma podržavljen, podržavljen pa je bil tudi del zgradb, v katerih so uredili osemletno osnovno šolo in gimnazijo.
Po osamosvojitvi Sloveniji so stiški cistercijani z denacionalizacijo dobili nazaj nepremičnine, ki jih je bilo mogoče vračati v naravi. Za nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vračati, so dobili odškodnino. Nazaj so dobili tudi samostanske prostore znotraj obzidja, osnovna šola in gimnazija pa sta se preselili v novozgrajeno stavbo.
Muzej, srečanje mladih …
Samostanska družina v Stični po podatkih na spletni strani samostana zdaj šteje 15 članov. V Stični deluje tudi Muzej krščanstva na Slovenskem, vsako leto septembra pa se več tisoč mladih iz vse Slovenije zbere na festivalu Stična mladih.
Stiški dohtar
Samostan je v preteklih desetletjih postal zelo znan tudi zaradi patra Simona Ašiča (1906–1992), ki je s svojim zeliščarstvom oživil srednjeveško samostansko zdravilstvo. Pater Ašič, ki je v samostan prišel kot 13-letni deček, je dobil tudi vzdevek stiški dohtar. V samostanu še vedno deluje zeliščna lekarna, ki se imenuje po njem.
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod
Preberite še:
Revolucionarna misijonarja, ki sta pokristjanjevala Slovane
Preberite še:
Molčeči genij, ki je dosegel to, kar ni uspelo še nobenemu Slovencu
