To vprašanje je vzeto iz citata sv. Gregorja Velikega, ki je bil papež v 6. stoletju in ga imenujemo tudi cerkveni oče. Goduje 3. septembra, na dan, ko je bil izvoljen za papeža. Ob njegovem imenu je asociacija na gregorjevo kljub jesenskemu datumu pravilna.
Včasih je bil namreč njegov god v koledarju 12. marca, na dan njegove smrti. In na ta dan v začetku pomladi se je po slovenskih običajih praznovalo gregorjevo. Ne glede na letni čas, pa so misli tega svetnika aktualne za vsak čas. Zakaj?
Na ramenih velikanov
Sv. Gregor Veliki spada med t. i. latinske cerkvene očete. Je eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, skupaj z sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Hieronimom.
Ti avtorji prvih stoletij krščanstva so oblikovali in zapisovali teologijo. V srednjem veku so jih imenovali “velikani”. Današnji godovnjak ima to veličino že v imenu, saj ima pridevnik veliki, kar ni prav pogosto v svetniškem koledarju.
Trenutni papeški pridigar Raniero Cantalamessa je pred leti svoje postne nagovore o cerkvenih očetih naslovil Na ramenih velikanov. Že otroci vedo, da če se povzpneš na ramena nekoga, vidiš dlje.
Če pa te na ramenih nese naprej po poti, ti prihrani kakšen korak. Nekaj takega se zgodi tudi v vernikih 21. stoletja, ki s prebiranjem sicer zgodovinsko oddaljenih razlag besed cerkvenih očetov lahko vidimo daleč, še dlje od njih samih, ravno zato, ker stojimo na njihovih ramenih.
Sveto pismo kot ogledalo
Temelj teologije papeža Gregorja Velikega je bilo Sveto pismo. 64. papež v zgodovini katoliške Cerkve je Sveto pismo primerjal z ogledalom. Človek ga lahko ves čas z vseh strani raziskuje, pregleda material, iz katerega je narejen, preučuje načine izdelave itd., nikoli pa se vanj ne pogleda.
Enako je z nekom, ki preučuje Sveto pismo z vseh možnih vidikov, a se nikoli vanj ne pogleda oziroma, simbolno rečeno, nikoli ne pusti, da bi ogledalo pogledalo vanj – ga preiskalo do globine. Takrat šele lahko rečemo, da branje postane tudi molitev.
Molitev pa je odnos. Noben odnos ne obstane, če mu ne posvečamo svojega časa in svoje ljubezni. Enako je s Svetim pismom. Če ga odpreš enkrat letno, še ne more postati tvoj prijatelj.
Če pa se z njim družiš vsak dan, nastaja odnos, ki te lahko spremeni. Tako ne samo da beremo Sveto pismo, ampak Sveto pismo bere tudi nas, kot pravi 266. papež v zgodovini naše Cerkve, papež Frančišek.
Zakaj ni kot branje romana?
“Razlaga Svetega pisma je neskončna,” je dejal Gregor Veliki. Sveto pismo je imenoval ljubezensko pismo Stvarnika svojim ustvarjenim bitjem. Zato je tako pomemben pristop do branja način ljubezni. Ljubezen pa je neskončna. Tak pristop je omogočen prav vsakemu krščenemu, ne samo izobraženim in učenim teologom.
Papež Frančišek zato vedno znova spodbuja k vsakodnevnemu odnosu z Božjo besedo, ki je vedno aktualna: “Besede Svetega pisma niso bile napisane, da bi ostale ujete na papirusu, pergamentu ali papirju, ampak da bi jih oseba, ki moli, sprejela ter jim tako dala kliti v lastnem srcu. Svetega pisma ne moremo brati kot romana, branje mora spremljati molitev.“
Kot pravi Katekizem: “Branje Svetega pisma mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom, kajti njega nagovarjamo, kadar molimo, njega poslušamo, kadar beremo božje izreke,” (KKC, 2653). Zato besede Svetega pisma ostajajo žive tudi po preteku toliko zgodovine.
“Nič ni bolj bežnega, kot je človeška beseda, in nič ni bolj trajnega na tem svetu, kot je Božja beseda,” je dejal sv. Gregor.
Sveto pismo raste s tistimi, ki ga berejo
Na ramenih sv. Gregorja Velikega lahko vidimo, da za nikogar ni ovir, da bi odprl Sveto pismo in se z njim družil. Je kot hrana, primerna za vsakega, glede na njegove trenutne potrebe.
Njegova globina ustreza vsakomur. “Sveto pismo raste s tistimi, ki ga berejo,” so besede sv. Gregorja, ki opogumljajo vsakega bralca Svetega pisma v vsakem času, s kakršnimkoli znanjem, izkušnjami, ne glede na to, ali smo jagnje ali slon, kot je to slikovito izrazil: “Sveto pismo je preprosto in globoko kot reka, v kateri lahko tako rekoč jagnje hodi in slon plava.”
