Kot deček je p. Pij poznal nespodobne besede, saj so številni njegovi prijatelji preklinjali ali psovali. Njegov prvi odziv je bil, da se je preprosto umaknil.
Avtor C. Bernard Ruffin v svoji knjigi Pater Pij: resnična zgodba takole pripoveduje:
Ko je neki fant preklinjal ali klel, je Franci pobegnil. Luigi Orlando, ki ga je opisal kot “dečka kakor vsi drugi”, se je spominjal, kako je nekoč, ko sta se ruvala, Luigiju iz ust “ušla kletvica”, v tistem trenutku pa je Franci, ki ga je že podrl na tla, poskočil in zbežal.
Mati p. Pija ni želela, da bi se njeni otroci družili z drugimi otroki, ki so uporabljali nespodobne besede. P. Pij si je to resno vzel k srcu in je bežal od vsakogar, ki je preklinjal ali psoval.
Obenem ga je mati naučila, da mora “popraviti” povzročeno škodo.
Beppa je svojim otrokom prepovedala, da bi se družili z drugimi, ki uporabljajo vulgaren ali bogokleten jezik. Ko je slišala koga preklinjati, ga je “popravila” z besedami: “Blagoslovljen bodi, Gospod!” – in to navado je poskušala privzgojiti vsem svojim otrokom.
Ko je p. Pij odraščal, je nehal bežati pred ljudmi, ki so preklinjali, vendar je verjetno po svojih najboljših močeh poskušal “popraviti” škodo zaradi nespodobnega jezika.
Povsem mogoče je, da je bil tudi sam kdaj v skušnjavi, da bi izrekel kakšno kletvico, kot se marsikomu od nas dogaja vsak dan. Navsezadnje je bil človek, tako kot mi.
Ne glede na to, kaj se je s p. Pijem zgodilo pozneje v življenju, lahko njegova mati s svojo navado vsem nam posreduje nauk, kako se pozitivno odzvati, ko se soočimo z govorico, ki žali Boga.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
