Gost Moških skrivnosti je Matic Konc, ki ste ga na Aleteii pred časom že spoznali. V podjetniškem smislu z odliko nadaljuje pot svojega očeta Iva – proizvodnjo krem, mazil in prehranskih dopolnil iz smrekove smole, znanih pod imenom Smrekovit.
Ljubeči mož in oče petih sinov, ki se vsak dan trudi zmoliti en rožni venec, uspešno povezuje krščansko in poslovno etiko. “Iskreno sem hvaležen, da imam delo, ki ga lahko brez težav opravljam v skladu s svojimi vrednotami,” pravi Matic: “Mislim, da je tako mogoče opravljati vsako delo.”
Služba, žena, pet otrok, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Po mojem mnenju gre za izbiro prioritet v različnih življenjskih obdobjih. Seveda se te stvari v glavnem prepletajo in je treba ves čas iskati neko zdravo razmerje. Trenutno, ko je večji del mojih otrok v najstniškem obdobju, sta na prvem mestu vsekakor družina in vzgoja otrok, ki je bila verjetno v vseh časih zahtevna, danes pa se mi zdi še posebno velik izziv.
Temu primerno prilagajam tudi svoj delovnik: zgodaj vstajam in zaključim vedno približno ob istem času zgodaj popoldne. Kadar se stvari naberejo, rajši začnem z delom ob petih zjutraj, kot da bi vlekel delo v popoldanski čas. Hvaležen sem Bogu, da imam to možnost. “Čas zase” je po mojem mnenju precenjen.
Matic med delom in z družino:
Jaz skušam, kadar je to mogoče, čas z otroki preživljati tako, da je tudi zame prijeten. Seveda to ne uspeva vedno, je pa toliko bolj izpolnjujoče, kadar uspe. Za košarko, šah, branje in druge podobne dejavnosti, ki jih imam rad, bo še čas.
Za klene fante in gospode
S čim pa se vendarle ukvarjate?
Edina dejavnost, ki jo imam poleg službe in družine, je trenutno vodenje pevskega zbora Omnes Unum v župniji. Sicer pa se mi zdi, da si uporabil super besedo: “krmariti”. Krmilo se trudim prepustiti Tistemu, ki je Edini, ki pozna pot. Ključ do tega pa je molitev rožnega venca, post in trud za to, da vsak dan poskušam sestopati v svojo nepopolnost, se zavedati, da brez Boga nisem nič, in da poskušam ostajati ponižen.
Misliti, da ima človek pod kontrolo karkoli, razen svojih dejanj, je utopično. Pri tem se mi zdi bistvenega pomena iskanje ponižnosti.
Zelo poveden se mi zdi satanov stavek ob koncu filma Hudičev advokat: “Napuh, definitivno moj najljubši greh.” In to drži kot pribito. Človek je po svoji naravi napuhnjeno bitje in orožje proti temu je čuječnost, da to vsakič prepozna in se nenehno zateka v ponižnost. Če dam čisto konkreten primer, kjer napuh res ni prva stvar, na katero bi pomislil: postil sem se in molil s čisto določenim namenom in izpolnilo se je, za kar sem prosil. In kaj je bila prva misel, ki se takrat človeku porodi v glavi? “Kako sem to dobro izprosil!” Jaz! Ha, ha, kakšna genialna hudičeva zanka. Ponižnost! Edino orožje!
Kako razvajate svojo ženo?
Z ženo imava lep odnos. Zelo veliko se pogovarjava. Kadar imam takšno delo, ki ne zahteva intelektualnega angažmaja, velikokrat govoriva kar po telefonu. Skupaj se trudiva, da rasteva v veri, sledenju vrednotam, vzgoji otrok. Bogu sem hvaležen, da je v ključnih trenutkih posegel vmes z dokaj težkimi preizkušnjami in naju “zbrcal”, da sva bolj začela migati v tej smeri.
Zelo pomembna se mi zdi skupna molitev. Trudiva se, da bi vsak dan zmolila vsaj en rožni venec, enkrat na teden pred Najsvetejšim. Večkrat v dnevu, ko greva drug mimo drugega, se objameva in poljubiva, si nameniva kakšno lepo besedo, vendar tega ne razumem kot razvajanje.
Kako gresta skupaj krščansko in poslovno življenje, krščanska in poslovna etika?
Iskreno sem hvaležen, da imam delo, ki ga lahko brez težav opravljam v skladu s svojimi vrednotami. Menim sicer, da je tako mogoče opravljati vsako delo. Eno in drugo se po mojem mnenju ne izključuje, dokler slediš le enemu Gospodarju.
Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne moremo služiti Bogu in mamonu (prim. Mt 6,24). Najbrž je pohlep v poslovnem življenju lahko tisti, ki nas oddaljuje od lastnih vrednot, če tega ne prepoznamo in se temu ne upremo.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Težko rečem čisto točno, katerega. Trudim se, da vse. Menim, da so stereotipi odraz resnične človeške narave. Ampak Bog želi, da ne sledimo le svojim naravnim vzgibom in nagonom, temveč jih presegamo. Ta sposobnost nas dela drugačne od živali. Najlažja pot je slediti svoji naravi, presegati jo je bistveno težje.
Človekova narava je kot neumerjen metronom, pri katerem je na eni strani dobro in na drugi zlo. Metronom je vedno netočen tako, da ga bolj zanaša proti zlu. Neprestano ga je treba umerjati. Hoja za Kristusom je vsakodnevno spreobračanje in ne ležanje na plaži z možgani na “off” in čivavo na straži (Zmelkoow).
V župniji vodite pevski zbor Omnes Unum. Kaj vam pomeni to, kaj vam pomeni glasba nasploh?
To mi zelo veliko pomeni. Zelo rad imam glasbo. Omnes Unum smo ustanovili leta 2018, vodil ga je Matjaž Feguš, jaz sem pel tenor in igral kitaro. Poslanstvo vokalne skupine je bilo priprava taizejske molitve v župniji in enkrat mesečno petje pri nedeljski sveti maši (repertoar so bile skoraj izključno taizejske pesmi). Takrat sta bila v župniji še delujoča mladinski pevski zbor in mešani zbor.
Potem je prišlo koronsko obdobje, ko je bilo petje v župniji onemogočeno, poleg tega pa se je iz župnije izselil tako zborovodja Omnes Unum kot tudi zborovodkinja mladinskega pevskega zbora. Začutil sem poslanstvo, da se glasba v župniji oživi. Prevzel sem vodenje Omnes Unum skupaj z dvema članicama, ki skrbita za organizacijski del. Povabili smo pevce iz mladinskega zbora, tudi nekaj novih pevcev, in lahko rečem, da se počasi, a zanesljivo večamo, tako da se nam že brez težav lahko reče zbor in ne več vokalna skupina.
Vsake vaje začnemo s kratko molitvijo in priporočilom sveti Ceciliji in to daje sadove. Razširili smo tudi repertoar. Moja intimna izbira so črnske duhovne pesmi in taizejski spevi, izvajamo pa tudi duhovno-ritmične pesmi, saj skušam upoštevati tudi glasbeni okus pevcev v zboru. Zelo uživam v tem in Bog daj, da bi ta zgodba še trajala.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Najraje imam glasbo. Ta me izpolnjuje. Pa niti je ne poslušam tako rad, kot jo izvajam. Poleg glasbe zelo rad igram košarko, berem in igram šah. Za zdaj se zaradi drugih prioritet lahko od teh reči vsaj malo posvečam le glasbi.
Očetovstvo me izpolnjuje, ker …
… mi daje priložnost, da rastem v odnosih z otroki, ženo in Bogom.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Menim, da najbolj primanjkuje ljubezni, ponižnosti in sočutja. To pa zato, ker je za vse te stvari treba vložiti veliko truda. Ker pa smo Boga izgnali iz našega življenja, trud za dobro ni več vrednota. Bog je ljubezen. Jezus je zapoved ljubezni do bližnjega postavil kot popolnoma enakovredno ljubezni do Boga (prim. Mt 22, 37-39). Pravzaprav tako ponižnost kot sočutje izhajata iz ljubezni.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Najbolj je moje življenje zagotovo zaznamovala smrt brata Anžeta, ki se je pri svojih 17 letih ponesrečil s kolesom. Takrat sem bil star komaj šest let, tako da tega nisem doživljal tako, kot to doživlja odrasel človek, vendar je ta dogodek našo družino zelo zaznamoval. Prej smo bili ateistična družina, po tem dogodku pa sta moja starša prehodila večletno kalvarijo in na vrhu našla Jezusa.
Krščen sem bil pri dvanajstih letih, k birmi pa sem šel skupaj z očetom. Zanimivo je, da sem takrat vero že jemal zelo resno in sem se na vsak način želel posvetiti Marijinemu brezmadežnemu srcu, kar sem tudi storil, čeprav so me vsi prepričevali, da tega še ne razumem in da sem premlad. Mladost in zgodnja odraslost sta me seveda odnašali na raznovrstne stranpoti, ampak vere nikdar nisem izgubil.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Enkrat na teden še z eno družino molimo rožni venec pred Najsvetejšim in prejmemo sveto obhajilo. Tam se duhovno napolnim. Včasih me zelo nagovorijo kakšne misli iz določenih knjig, predvsem so to Sveto pismo, Pot nepopolnosti in Pet minut s Svetim Duhom.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Tako zase kot za svoje otroke si želim le, da bi izbojevali dober boj, dokončali tek in ohranili vero. Pa tudi tukaj poskušam ostajati ponižen in sprejemati dejstvo, da Gospodova pota niso moja pota.
