“Hvala lepa, ne računajte na nas …” To je delček njihove trenutno najbolj vroče skladbe Carpe diem, vzet iz konteksta. Nedvomno smo nanje pred dobrima dvema tednoma na Evroviziji še kako računali. Kljub 21. mestu nas niso razočarali, saj smo bili gledalci deležni energične, razigrane in barvite glasbene poslastice.
Veseli smo, da si je za Aleteio med pestrim postevrovizijskim dogajanjem vzel čas po stažu najmlajši, po starosti pa najmodrejši član skupine Joker Out, simpatični basist Nace Jordan.
Čestitamo za izvrsten nastop na Pesmi Evrovizije. Ste kaj oglušeli od množic, ki so vas z navdušenjem sprejele?
(smeh) Oglušeli nismo, so bili pa vsi odzivi zelo lepi. Slišali smo, da so nas ljudje v Sloveniji spremljali in glasno navijali za nas, sploh na polfinalnem nastopu. Vse to je zelo “ekstra”.
Vas je v Liverpoolu morda kaj razočaralo?
Ne morem reči, da smo bili nad čim razočarani. Morda bi omenil, da so nam opevali “nore” zabave, ki se dogajajo med Evrovizijo. Bile so sicer super, tako zelo posebne pa tudi niso bile.
Kako dolgo ste potrebovali, da se je adrenalin po Evroviziji umiril?
Osebno se še nisem spočil od vsega tega. Vse skupaj je bilo fizično in psihično naporno, a ker imamo radi glasbo, smo vzdržali.
Je bilo ob povratku domov težko preklopiti z velikanskega dogodka, kjer se vse vrti okrog vas, in priti v domače, mirno okolje ter preprosto oditi v trgovino?
Imamo to srečo, da se je, odkar smo prišli domov iz Velike Britanije, zgodilo toliko stvari, da še nismo imeli časa zaživeti običajnega življenja, niti iti v trgovino po nakupih.
Trenutno se gibljemo po različnih evropskih lestvicah. (Na dan intervjuja skupina zaseda četrto mesto na lestvici Spotify Global Viral; od evrovizijskih tekmovalcev sta pred njimi le finski predstavnik Kaarija in švedska predstavnica Loreen. Povrh vsega so na Spotifyju presegli 1.500.000 mesečnih poslušalcev; op. a., vir: evrovizija.com.)
Čudovito!
Vse to se nam zdi nerealno in lepo ter nam daje veliko energije. Povrh vsega nas mnogi vabijo na koncerte v tujino. Sanje vsakega glasbenika so, da se nekoč razširi z ozkega območja nekdanje Jugoslavije na trge po celotni Evropi. Odločili smo se, da bomo šli poskusit srečo, saj si nas občinstvo želi slišati. Napovedali smo koncert v Dublinu, ki ga bomo izvedli skupaj z evrovizijskimi prijatelji iz Irske. Naj povem, da je bil koncert razprodan v dvajsetih minutah. To so zares “nore” številke, ki nam po Liverpoolu ne pustijo zadihati.
Navdušenje oboževalcev nas ne preseneča. Kdaj in kako ste se člani sploh spoznali med seboj?
Bojan Cvjetićanin in Kris Guštin sta se spoznala na nastopu v srednji šoli, kjer je Kris opravljal delo novinarja šolskega časopisa. Čez čas je Bojan v bend povabil Krisa in Jana Peteha, po določenem času se je pridružil še bobnar Jure Maček, lani pa še jaz.
Zadnji ste prišli v skupino, pa je videti, kot da ste s fanti od samih začetkov leta 2016.
Res je.
Nace, na odrih smo se vas dodobra ogledali. Vidimo, da ste nasmejani, pogumni in energični. Kako bi se opisali sami?
Res? (smeh) Sebe bi opisal kot tihega in nasmejanega. Glede na to, da sem najstarejši član benda (Cene jih šteje 28 let, starost preostalih članov pa se giblje okrog 23–24 let, op. a.), opažam, da imam drugačen pogled na stvari, kot ga imajo ostali.
Torej se starostna razlika pozna?
Mislim, da se.
Na kratko nam opišite še druge člane benda.
Bojan je intuitiven, Maček igriv, Guštin resen, Jana pa težko opišem drugače kot čisto pravega umetnika.
Opravljate tudi druge poklice, ki niso povezani z glasbo?
V imenu celotnega benda lahko povem, da nihče ne dela ničesar drugega kot glasbo. No, Bojan se tu in tam pojavi v kakšni reklami. (smeh)
Kakšno je vzdušje med vami? Si zaupate in pomagate med seboj?
Nedvomno, brez tega ne bi zdržali pritiska Evrovizije. Vse je bilo lažje, ker nas je bilo pet. Če je bil eden izmed nas slabe volje, smo ostali to takoj opazili in mu pustili malce prostora. Ali mu ponudili pogovor – odvisno od tega, kaj je v tistem trenutku potreboval.
Všeč mi je, ko ste na tiskovni konferenci v Liverpoolu povedali, da pred nastopom ne boste uživali alkohola. Opažam tudi, da se znate v intervjujih lepo izražati, zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da ste na Evroviziji peli v slovenščini. Se vam zdi pomembno negovati naš jezik?
To, da smo na Evroviziji peli v slovenskem jeziku, pove vse. Slovenščino imamo radi in se z njo najlepše izražamo tako v skladbah kot tudi v pogovoru.
V pesmi Carpe diem med drugim pojete o tem, da ste naravnani proti sovraštvu. Kako vi kot Nace Jordan delate korake k večji prijaznosti med ljudmi?
Naj popravim, da sama pesem ni naravnana zgolj proti sovraštvu, temveč pripoveduje o tem, da je treba zaužiti dan in na svet pogledati z lepše strani. Samo mi sami smo tisti, ki imamo kontrolo nad tem, da zjutraj vstanemo in izkoristimo dan po najboljših močeh. Osebno ljudem dan polepšam tako, da se jim nasmehnem in jim s tem podarim dober občutek.
Na vaših koncertih se verjetno zgodi tudi kaj nepričakovanega. Bi nam zaupali kakšen tak mini dogodek?
Vse ni za v javnost. Lahko pa omenim, da smo nedavno koncertirali v Umagu. Dolgo smo se mučili z iskanjem vhoda v dvorano. K sreči nam ga je uspelo najti tik pred koncertom. Malo je manjkalo, pa bi zamudili lasten nastop. (smeh)
Nace, Joker Out ni vaš prvi bend, v katerem ste igrali. V preteklosti ste sodelovali z mnogimi slovenskimi izvajalci, ste član Diamantov, ki skrbijo za glasbeno spremljavo v oddaji V petek zvečer.
Žal ne vem, kako dolgo še – časovna stiska.
Znanci omenjajo, da ste pravi “džuboks”, saj se še vedno spomnite melodij vseh dvesto pesmi iz časov, ko ste nastopali na križarki.
Res je.
Kako je bilo igrati na veliki ladji, daleč od kopnega?
Ko so šli drugi študirat, sem se jaz odpravil igrat na ladjo. V trenutku sem se odločil, da bom življenje posvetil glasbi. To je bila ena najlepših in najboljših odločitev, kar sem jih naredil. Pol leta, preživetega na križarki, me je oblikovalo v glasbenika, kakršen sem danes. Življenje na ladji s toliko različnimi ljudmi je bila prava šola medsebojnih odnosov.
Je bila glasba, ki ste jo izvajali, vedno po vašem okusu?
Seveda ne, med manj priljubljenimi so bili npr. nemški šlagerji. (smeh)
Ne morem mimo tega, da ste bili član spremljevalnega benda na Ritmu srca in koncertu Radia Ognjišče. Kakšen je spomin na te izkušnje?
Veselil sem se, da bom tudi letos igral na Ritmu srca. A na žalost smo imeli z Joker Out koncerte in priprave, tako da to ni bilo izvedljivo. Ritem srca je eden bolj prijetnih festivalov pri nas, z njim nimam niti ene slabe izkušnje. Vsi sodelujoči so bili ne le prijazni, temveč dobre volje in energije. To je ravno to, kar svet potrebuje, to je “carpe diem” v principu.
Takšno je bilo vzdušje na letošnjem Ritmu srca:
Kateri je najboljši izvajalec duhovne ritmične glasbe po vašem izboru?
Lahko omenim Mateja Šokliča, ki je moj znanec. Pa Francija Rotarja. Franci je “pojava”, vsakič, ko ga srečam, mi naredi svetlejši in lepši dan.
Ko smo ravno pri duhovni glasbi … Ste se na glasbeni poti morali odpovedati čemu, kar ni bilo v skladu z vašimi vrednotami?
Izogibam se političnim zadevam.
Trenutno ste Joker Out vzorniki mnogim mladim. Kaj pa pri človeku občudujete vi?
Čeprav se sliši klišejsko, najbolj cenim iskrenost, tako odkritosrčno kritiko kot pohvalo. Sčasoma pozabim, da sem v čem dober, zato se dobro počutim, ko me kdo spomni na to.
