Robert Dragar je “frontman”, vokalist in kitarist skupine Victory, s katero so imeli v zlatih časih ustvarjanja tudi po 130 nastopov letno. Rad ima izzive. Z veseljem sprejme tudi kakega igralskega. Tako ga lahko v vlogi škofa Antona Martina Slomška spremljate tudi v filmu Studia SiposhSrečen bo čas.
Kako se je pop pevec počutil v škofovskem talarju?
Oblečeš talar in se preobraziš. 🙂 Neke velike filozofije ni. Doma so me prepričevali, da ne bom zmogel, da je prezahtevno. A pri filmu sem videl izziv. Igranje in delo z ljudmi sta mi blizu. Ko si na odru, si sam s publiko. Ne moreš le stati in gledati. Naučil sem se veščin, ki mi pomagajo pri delu. Ko so me preobrazili v lik Slomška, sem zaživel v tej vlogi.
Poskusil sem se poistovetiti z njim in ga ponotranjiti. Slomška sem spoznaval sproti, med snemanjem. Pri Studiu Siposh so mi zelo pomagali. Vsak od štirih režiserjev je dodal svoj del. Bili so zelo spoštljivi in razumevajoči. Vsi smo se trudili, da bo film dobro uspel. Glede na vloženo delo rezultat ni mogel biti drugačen, kot je.
“Ne, ne, ni šans,” so vam po vašem pripovedovanju dejali bližnji, ko ste jim povedali za avdicijo. A ste bili očitno dovolj vztrajni. Zakaj?
Vztrajen sem že po naravi. Če vidim smisel in izziv, ki mi na dolgi rok prineseta rast, grem tudi z glavo skozi zid. Tudi sem se videl v filmu o Slomšku. Odigral sem že nekaj drugih vlog, na primer v Ja, šef ali seriji, ki prihaja, z naslovom Skrito v raju.
Nekaj tudi v reklamah. Zame je največji uspeh, ko sem sam zadovoljen z narejenim. V tem primeru je tako, čeprav sem prepričan, da bi ponekod lahko odigral še bolje. A glede na čas, ki smo ga imeli, in da sem dobesedno “padel” v to zgodbo, sem kar malo ponosen, da sem tako izpeljal zadeve.
V zakulisju snemanja filma Srečen bo čas:
Doma me vidijo kot zabavljača, v tej vlogi pa so videli veliko odgovornost. Slomšek je bil resna zgodovinska osebnost, nikakor ne zabavljač. Prej nasprotno, zabavljaštvo je hotel spraviti v okvire kulture. V tem smislu so imeli doma veliko spoštovanje pred vlogo. Morda je obstajal strah, tudi moj. A strah je zato, da ga premagaš.
Kako ste se poglobili v Slomškov lik? Koliko ste ga študirali?
Vržen sem bil v vodo. Ekipa studia Siposh je temeljito naštudirala Slomškov lik. Fantje so mi dajali navodila za posamezni prizor: kako je razmišljal, da bo združil narod, se bojeval proti nemškutarjem, popravil neko pesem. Bilo je super. Na srečo imam sposobnost, da navodila hitro absorbiram. Na odru ni časa za razmišljanje, ampak za dejanja.
Katere dodatne uvide v njegovo osebnost vam je dala ta vloga?
Nisem vedel, da je bil Slomšek tako zaslužen za izobraževanje deklet, da je bil pobudnik prvih knjižnic s slovenskimi knjigami, da je premikal meje škofij na podlagi narečij, ne nemških interesov. Sprva je zavrnil škofovsko mesto, sprejel ga je šele naknadno, potem ko je po prigovarjanju enakomislečih domoljubov videl, da lahko s tega položaja napravi veliko dobrega. Ljudje so ga spoštovali.
Lahko malce opišete zakulisje snemanja?
Z vsakim snemalnim dnem smo bili z ekipo bolj povezani. Na začetku je moral režiser bolj slikovito opisovati, kaj si želi. Pozneje je bil dovolj že namig, da sem vedel, kako se obrniti, kako se obnašati, gestikulirati. Ujeli smo se že na nezavedni ravni.
Katera lokacija vam je bila najbolj pri srcu?
Zelo mi je bilo všeč v Stični, ker gre za avtentično okolje. Med samostanskimi zidovi in dvorišči veje neka spokojnost. Odlično sem se počutil tudi v Škofji Loki, zaradi mesta in arhitekture, ki jo ta ponuja.
Kaj je bilo najtežje, najbolj zabavno, kaj je bilo lažje od pričakovanj?
Ob reki Savi smo snemali Dravo. 🙂 Savo smo izkoristili, da se nismo vozili v Maribor. Slomšek se je veliko sprehajal ob Dravi in premleval stvari, dobival ideje. Snemalec je brodil po vodi, ki mu je segala višje od kolen, ter me snemal.
Ljudje so imeli na obrežju piknike in kar naenkrat so zagledali osebo, ki se sprehaja v škofovski opravi, tuhta, si zapisuje misli in ideje, oni pa veselo pečejo na žaru. 🙂 Ko sem v Škofji Loki čakal na naslednji prizor, sem se sprehajal okrog cerkve. Neki gospod je ravno cepil drva.
Ko me zagleda, hitro odloži sekiro, si obriše roke, prihiti in me poprosi za sebek. Izkazalo se je, da dela na občinski upravi in da je tudi ta sodelovala pri zbiranju dovoljenj za snemanje. Neka gospa pa je mislila, da sem pravi Slomšek!
Če vidiš izziv, ga sprejmi, zgrabi in se potrudi z njim. Tako delujem.
Vašo kariero krasijo debela tri desetletja izkušenj. Še zdaleč ne le kot pevec in bas kitarist, ampak se ukvarjate tudi z organizacijo, skrbite za ozvočenje, vodite prireditve. Kaj od tega vam je v filmu prišlo najbolj prav?
Vajenost nastopa pred občinstvom. Pomembno je, da ko je pred tabo občinstvo, mu takoj, brez postopnega prihajanja do tja, daš največ. Kot bi te izstrelil iz topa. Nato pa to energijo držiš uro, dve, kolikor traja koncert.
Z dihalnimi vajami pripravim telo in um, da je na “delovnih obratih” že ob prihodu na oder. Na dan nastopa odplavam malo v svoj svet, z mislimi sem na nastopu že ves dan. Imam odgovornost in spoštovanje do dogodka. Zlato šolo profesionalnosti nam je dala tujina, kjer smo igrali za tri obiskovalce tako, kot bi za tisoč ljudi. To nam je prišlo v zavest.
Kateri hit skupine Victory ljudje z vami najraje zapojejo?
Zeleno deželo, kmalu zatem pa sledi Zapri oči, energična pesem, s katero smo nastopili na slovenskem izboru za pesem Evrovizije. Priljubljena je tudi Hočeš me ali nočeš me. Iz novejšega obdobja pa Danbrez tebe, ki je bila bolj radijski hit. Ustvarili smo tudi novo pesem. Njen naslov je Grem v dolino, ki je že na radiih. Ideja je nastala med korono. Gre za sodelovanje glasbenikov in turizma. Prepričan sem, da se bodo naši dobri nameni prelili med ljudi in tam našli svoje mesto.
Kateri so bili za vas najbolj nepozabni nastopi?
Igrali smo v Zagrebu, v Domu športov. Pa v italijanskem Pesaru, na vrtljivem odru. Prejšnji dan smo imeli nastop v Mariboru do jutra, nato smo se stlačili v kombi in šli neposredno v Pesaro. Časa smo imeli komaj za kratko tonsko vajo. Adrenalina je bilo na pretek, ampak izpadlo je super. Prvi smo napravili tudi koncert na Ljubljanskem gradu kmalu po osamosvojitvi.
Zanimivo, da ste postali očka v zrelih letih, pri 44. Vam je Stela dala drugačno dimenzijo življenja?
Življenje dobi drugačen smisel in odgovornost. Ljubezen in pozornost sta razdeljeni na več koncev. Glasbenik sem vse življenje. Ob koncih tedna me pogosto ni doma, zato pa imam več časa med tednom, ko ga drugi nimajo. To ima prednosti in slabosti.
