“Odmike potrebujemo. Izgubljamo se v vsakdanjiku. Težko je umiriti misli. Med enakomislečimi moškimi se lažje odpremo drug drugemu. Namen vseh odmikov ni le to, da se vrnemo utrujeni. Ampak da postanemo boljši možje in očetje. Veliko pomeni prisotnost duhovnika, maša v naravi, možnost svete spovedi. To je zame nekaj neprecenljivega. Vesel sem, da žena to podpira. Mislim, da pridem nazaj spremenjen, v boljši verziji sebe,” pripoveduje Marjan Čater, eden od voditeljev odmikov za moške, ki jih pripravlja gibanje Družina in Življenje.
Prijatelji v Kristusu
Telesnost in duhovnost sta povezani. Zdi se, da pri moških še prav posebej: “Moški smo narejeni tako, da moramo malo ‘zašvicati’, se utruditi, da se malo notranje odpremo drug drugemu. Ni se enostavno odpreti skupini neznancev. Izkušnje kažejo, da se na odmikih večinoma dobro ujamemo že po kakem dnevu, po petih dnevih pa se razidemo kot prijatelji v Kristusu.”
Fotografije z enega od lanskih odmikov:
Komu so tovrstni odmiki namenjeni? “Na odmik so vabljeni poročeni možje s krščanskimi vrednotami. Večkrat sem že doživel, da si je kdo premislil, ko sem mu povedal, da imamo zraven duhovnika in vsak dan mašo,” je realen Marjan: “Na začetku se preveč ukvarjamo s traso pohoda in z mislijo, ali bom zmogel. Ko pa udeleženci po koncu pošiljajo vtise, pa jim je najbolj všeč odprtost in opažanje, da imamo v zakonu vsi podobne težave. Rožni venec pa marsikoga preseneti, ker se moli redkokdaj.”
Lažje je v varnem zavetju vsakdanjika
Kaj pa morda neporočeni? “Imeli smo tudi že neporočene fante. Tu ne vidim nič spornega. Koruzništva je veliko tudi v krščanskem svetu, na žalost. Tudi v zakonskih skupinah je še kak par, ki ni poročen. Obstaja pa možnost, da bo. Moramo biti odprti. Če bo vse strogo in rigorozno, se je težko širiti.”
Kajpak, dvomi obstajajo vedno. Bistveno lažje kot podati se na nekajdnevni naporen pohod po manj obljudenih krajih je ostati doma v varnem zavetju vsakdanjika: službe, hobijev, opravkov, šanka, tarnanja … “Včasih smo malo pomehkuženi, težko se je odločiti za odmik. Veliko je dvomov, manjka gorečnosti. A vsak, ki se odloči, je zadovoljen. V zadnjih letih je veliko tistih, ki pridejo znova, želijo kaj nadgraditi,” Marjan nima izkušenj, da bi udeleženci sodelovanje obžalovali.
Še nekaj podob z odmikov:
Kaj še morate vedeti o odmikih?
Hodijo pet dni, napravijo po približno 25 kilometrov in premagajo do 1000 višinskih metrov na dan. Vsako leto se pogovarjajo o kakem svetopisemskem liku in med hojo zmolijo dva ali tri rožne vence. Če je odmik v času dneva državnosti, je obvezni del tudi kulturni program v čast Sloveniji. Prijave so mogoče tudi neposredno vodji posamezne skupine odmika. Več informacij pa najdete na TEJ POVEZAVI.
Na vseh odmikih do zdaj smo srečevali same pozitivne ljudi, vsi so nas sprejeli odprtih rok in src. Prav tako se možje vedno trudimo, da smo veseli Kristjani in širimo dobro voljo in zgled krščanskega moža.
Prvovrstno povezovanje prihodnjih tasta in zeta
Marjan Čater, sicer dolgoletni planinski vodnik, ki se v naravi odlično znajde, pa je z bralci Aleteie delil še eno izkušnjo, ki je nanj naredila vtis.
“Že dvakrat se je v moji skupini zgodilo, da je udeleženec povabil na odmik svojega bodočega zeta. Izpadlo je zelo dobro. Oba fanta, eno leto je prišel fant ene hčerke, drugo leto pa druge, sta prišla nekoliko s strahom, a mi je bilo zelo všeč, kako sta se vklopila in odprla. Veselje je bilo opazovati, kako je bil bodoči tast zadnji dan odmika ponosen. Imela sta spoštljiv, a nikakor ne osladen odnos. V roku enega leta sta se hčerki nameravali poročiti. Odmik je bil svojevrstno darilo za prihodnja zeta.”
Zelo pomembno je bilo spoznanje, da tudi mlajši zmorejo, izpostavlja naš sogovornik: “Vsi smo ranljivi, a trud za krščanske vrednote je vreden ogromno.”
Vtis udeleženca Vinka:
vedno znova presenetijo ljudje, ki jih srečujemo na naši poti, pripravljenost pomagati, kaj dati ali pa samo prisluhniti, neverjetno.
Z možmi smo na poti postali pravi prijatelji, med sabo smo si pomagali, drug drugemu prisluhnili in se tudi pozabavali. Najlepše na odmiku pa so kateheze, svete maše v naravi in sveta spoved, kar med potjo. Verjamem, da smo prišli domov vsi duhovno bolj bogati in pripravljeni na nove izzive. Zahvalil bi se našim ženam, otrokom in drugim, ki so molili za srečen povratek med najdražje.”
