Ko sta se spoznala, sta oba čutila, da se je zgodilo nekaj, kar bo spremenilo njuni življenji. Hitro sta prišla do sklepa, da sta namenjena drug drugemu. Delila sta si sanje, sčasoma tudi vsakodnevne obveznosti, prijatelje. Vse je potekalo, kot je treba.
Šla sta na počitnice, si uredila stanovanje, skupaj kolesarila. Luka je sanjal o vsaj dveh otrocih, tudi Marta je želela postati mama. Po treh letih sta se poročila. Po petih pa … ločila.
Ločitve ni pričakoval
“Imela sva normalno življenje. Kupila sva stanovanje, imela sva službi. Ne bi rekel, da naju je dohitela rutina, prej demoni preteklosti. Nisem pa pričakoval, da se bo najin zakon končal,” pravi Luka.
Sam prihaja iz majhnega mesta na jugu Poljske, vendar se v hiši svoje mame nikoli ni počutil doma. Kot najstnik je nekaj let živel pri babici, nato pa se je pri 19 letih preselil v eno večjih poljskih mest.
“Očeta se ne spomnim, umrl je, ko sem bila majhen. Mama se je drugič poročila. Z očimom ima dve hčerki. Vedno se mi je zdelo, da ima samo dve hčerki, jaz pa sem … No, nisem vedel, kdo. Očim ni veliko govoril z mano, večinoma je name kaj po krivem kričal. Vedno je našel razlog,” se spominja.
Kdo je, je izvedel pozneje, ko je šel na terapijo. Rane iz otroštva 43-letnik kdaj čuti še danes. Še posebej, ko ga kdo spet zapusti. Kot Marta.
Marta prihaja iz Vroclava. Na videz iz normalnega, urejenega doma, kjer pa je bila, kot pravi Luka, njena mama odsotna. Ne zato, ker je ne bi bilo doma, ampak ker je ni bilo v Martinem življenju.
“Marta je pripovedovala, da v njihovi hiši ni bilo čustev. Bilo je suhoparno, resno, pomembni so bili dosežki, cilji, dobre ocene, dober študij. Moral si biti nekdo. Ni bilo prostora za govorjenje o tem, kaj je kdo čutil, kako se je počutil. In tudi s tem sva imela težave. Drug drugemu sva lahko povedala, zlasti na začetku, kaj čutiva drug do drugega, ker je bilo to lahko, ne pa o težkih stvareh,” pravi Luka.
Po poroki se je Marta ves čas izogibala temi o otrocih. “Vem, da se je bala, da ne bo dobra mati. Rekla mi je, da ne ve, kako biti mati. Zanjo je bilo strašljivo. Poskušal sem razumeti, a čutil sem, da preprosto noče imeti otrok. Vesela je bila, ko je bila v službi uspešna, ko jo je tam kdo cenil. Hiša ji ni bila najpomembnejša,” pravi Luka.
Kljub temu pravi, da ne želi razmišljati o tem, “kaj pa če …”: če bi šla na terapijo, če bi prihajala iz različnih domov, če bi se bolj trudila … Sam meni, da je bilo tako, kot je moralo biti v tistem trenutku.
Pomagala mu je adoracija
Luki je vera zelo pomembna in ko se je znašel na tleh, je iz nje vedno črpal upanje in moč. “Imel sem trenutke, ko sem čutil, da ne zmorem več. Potem pa sem poiskal rešitev v molitvi. In vedno sem našel pomoč,” pravi. Prav molitev mu je pomagala, da je preživel najtemnejše trenutke svojega življenja.
Nekega dne je Marta spakirala in se odselila. Brez pojasnila. Brez prepiranja. Brez kakršnekoli informacije. Njegov svet se je zamajal do temeljev.
“Nisem vedel, kaj se dogaja. Zjutraj sem se zbudil in nisem imel razloga, da bi vstal iz postelje. Bil sem v najinem stanovanju, ki sva ga skupaj opremljala. V najini postelji. Samo nje ni bilo,” se spominja.
Po nekaj tednih je Luka spakiral torbo in se za štiri mesece preselil k prijatelju. V njunem stanovanju ni mogel živeti sam.
“Takrat res nisem vedel, kaj se mi dogaja. Vse sem delal avtomatično, kot da bi bil programiran. Dva meseca nisem hodil v službo, bil sem na bolniški, ki mi jo je predpisal psihiater. Edino mesto, kjer sem lahko za trenutek zajel sapo, je bila adoracijska kapela pri kapucinih. Tja sem šel včasih večkrat na dan, ker sem mislil, da se mi meša. Niti molil nisem. Sedel sem in gledal Najsvetejše … Imel sem popolno praznino v glavi in srcu, nisem mogel izreči besede. Čutil pa sem, da je bila ta kapela, ta adoracija zame edina rešitev,” pravi.
Upanje na dobro življenje
Luka se še vedno udeležuje adoracije. Ne več tako pogosto, ne vsak dan, a je zanj še vedno vir moči. Od ključnega trenutka ločitve so minila tri leta. Ločitveni papirji so že na dnu predala. Na dnu srca pa še vedno boli.
“Zdaj vem, kje iskati upanje. Bog me odrešuje, v to sem prepričan. Mislim, da zaradi Njega v sebi nimam sovraštva in ne krivim nje ali sebe. Poskušam to sprejeti tako, kot je. In ne izgubiti upanja,” pravi.
Pred kratkim je Luka na cerkvenem sodišču vložil prošnjo za razveljavitev zakonske zveze. Verjame, da je pred njim še lepo življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
