Eneja Kobal prihaja iz okolice Ajdovščine in obiskuje tretji letnik škofijske gimnazije v Vipavi. Zelo rada ima živali, brez katerih si ne predstavlja življenja, čas rada preživlja v naravi.
Že v osnovni šoli je izdala knjigo Teža življenja, v kateri opisuje boj s Pošastjo, kot imenuje svojo diagnozo anoreksije pred nekaj leti. Z željo, da bi njeno pričevanje doseglo več bralcev, je knjiga sedaj izšla še pri Mohorjevi družbi in nosi naslov Absolutno preveč (Dnevniški zapisi dekleta, ki je premagalo anoreksijo). Čeprav dnevnika ne piše več tako redno kot nekoč, jo pisanje še vedno pomirja in napolni njeno dušo.
Po končani srednji šoli se želi vpisati na študij dietetike in prehranskega svetovanja, njena želja pa je, da bi nekoč tudi sama pomagala drugim s terapevtskimi delavnicami.
Na videz povsem nedolžna skrb za zdravo prehrano se je pri vas razrasla v obsesijo po nadzoru nad hrano in številko na tehtnici. Kaj je bil povod za to?
Pravega razloga, zakaj se je to zgodilo, nimam. Gre za skupek več dejavnikov, ki vplivajo na izbruh bolezni. Trenutno sem še aktivno vključena v psihoterapijo, spoznavam sebe in ugotavljam morebitne vzroke. Ne morem reči, da je bil en glavni razlog, ki je sprožil bolezen. Definitivno pa sta bila že dlje časa v meni slaba samopodoba in nesprejemanje. Približno v istem času sta mi umrla oba dedka, na katera sem bila zelo navezana, izgubila sem tudi psa. Izgube so me zelo prizadele.
Kdaj ste spoznali, da nimate več nadzora sami nad sabo in komu ste zaupali svojo stisko?
Mama je bila tista, ki je hitro ugotovila, da imam zelo slabo samopodobo in sem vidno shujšala. Urgirala je in obiskali sva zdravnika. Sama verjetno ne bi poiskala pomoči. Šele med zdravljenjem sem si priznala, da imam težavo in da to ni več hec. Če mama takrat ne bi bila toliko pozorna na mojo prehrano in izgubo teže, bi verjetno končala še veliko globlje, kot sem.
Prijatelji so mi pomagali, kolikor so mi le lahko. Hvaležna sem jim, da so mi stali ob strani. Predvsem so mi pomagali z zapiski, spravljali so me v boljšo voljo, ko sem bila žalostna in potrta. Vsekakor so mi pomagali že s tem, da me niso obsojali. Veliko jih ima problem, da jih v družbi ne sprejemajo. Jaz imam res veliko srečo, ker me nihče ni obsojal in nisem prejela nobene kritike.
Družina in prijatelji so pomemben dejavnik, ki vpliva na potek bolezni. Zelo pomembno je, da ti stojijo ob strani, da se zavedaš njihove opore.
Si je težko priznati, da sam ne zmoreš?
Vsekakor ni lahko, gre za nekakšen postopek. V glavi sem si ponavljala: imam problem, ni normalno vse, kar počnem, z menoj je nekaj narobe. Tako sem sama sebe prepričala, da potrebujem pomoč. Anoreksija me je skušala prepričati, da je z menoj vse v redu. Hkrati so prišli trenutki, ko sem dejansko spoznala, da res nisem v redu, da na tej točki ne gre več tako naprej in bo treba nekaj narediti. Počasi je šlo na bolje. So pa bili vzponi in padci. Potreben je čas, nič se ne zgodi čez noč.
Kje ste našli moč in motivacijo, da ste se zoperstavili Pošasti, kot ste poimenovali diagnozo?
Zelo me je motiviralo pisanje. Na začetku še nisem imela želje, da bi napisala knjigo. Z vsakim dnem, ko sem napisala več stvari, sem pomislila, da ne bi bilo slabo, če bi svoje dnevniške zapiske zbrala v knjigo. Misel na knjigo me je motivirala, da ozdravim. Zamišljala sem si, da ne morem izdati knjige o anoreksiji, če ne ozdravim. Cilj je bil, da se pozdravim in kot zdrava oseba delim naprej izkušnje. Knjigo jemljem kot del ozdravitve, ki sem jo sprva napisala zaradi sebe, na drugem mestu so ljudje, ki jim lahko pomagam.
Vedno več jih je, ki so knjigo prebrali, med njimi tudi taki, ki sem jim pomagala. Knjiga jim je dala misliti, v kakšnem svetu živimo in da se moramo zavedati samega sebe, da ni vse tako samoumevno. Če ima nekdo problem, mu moraš pomagati, ne pa ga obsojati.
Kaj vam je bilo v času bolnišničnega zdravljenja najtežje?
V bolnišnici sem se zdravila dvakrat. Prvič sem bila hospitalizirana 28. maja za dva dobra meseca. Drugič pa novembra v istem letu za teden dni. Bilo je težko, ampak še kako potrebno.
Najtežje mi je bilo, da nisem vsak dan videla staršev. Nikoli prej si nisem mislila, da sem tako navezana nanje. Časovno niso mogli priti k meni vsak dan iz Ajdovščine v Ljubljano. Manjkala mi je bližina, da se lahko pogovorim z domačimi. Telefone smo dobili samo zvečer za pol ure, kar takoj mine. Bilo je prekratko, da bi si lahko vse povedali. Z zdravniki, medicinskimi sestrami in drugimi bolniki smo se lepo pogovarjali, toda odnos z domačimi mi je vseeno manjkal. Sčasoma sem imela tudi izhode domov med vikendi. Preprosto sem bila zelo vesela, da sem lahko prišla domov, bolj sem cenila te trenutke. Vedela sem, da se v bolnišnico ne želim več vrniti.
Druga stvar, ki me je presenetila, je bil nadzor med obiskom toaletnih prostorov. Vedno, ko si šel na vece ali pod tuš, si moral prositi medicinsko sestro za spremstvo, predvsem zaradi tega, da ne bi skrival kakšne hrane ali bruhal. To me je na začetku res šokiralo, nisem bila pripravljena. Sčasoma se navadiš.
O vašem spopadanju z boleznijo lahko beremo v knjigi Absolutno preveč. Je bilo pisanje del vaše terapije?
Dnevnik sem pisala že prej. Ko sem se naučila pisati, sem občasno zapisala kakšen bolj pomemben dogodek. V procesu zdravljenja pa sem začela redno pisati vsak dan. Vsak težek trenutek, ki sem ga imela, sem poskusila zapisati. Že s tem, da sem misli prelila na papir, sem se počutila veliko bolje. Papir je prenesel vse, česar jaz takrat nisem zmogla. Ko se mi je stanje na koncu osnovne šole že izboljšalo in sem imela spet urejene obroke, sem si zapisovala tudi lepše, pozitivne stvari.
Imate strahove, da bi se anoreksija pri vas ponovila?
Imam jih. Prav zdaj sem iz nekega obdobja, ko sem že mislila, da me bo anoreksija povlekla nazaj. Pošast bo nekako vedno prisotna znotraj mene, ampak na meni je, kako bom odreagirala, kako jo bom “hranila”, koliko pozornosti ji bom namenila. Sedaj poskušam to Pošast imenovati kot nekaj pozitivnega. Se pravi, da ne gledam nanjo samo negativno, ampak jo sprejemam kot del moje življenjske zgodbe, poskušam jo imenovati prijateljica. Tako izničim strah, da bi se težave vrnile.
Kako danes gledate na lepotne ideale, ki nam jih predstavlja družba? Kaj svetujete mladim, ki jih želijo na vsak način doseči?
Naj se ne poskušajo ozirati nanje. Kar bi si sama takrat želela, je, da se ne bi toliko ozirala na mnenje drugih, ampak bolj začutila in poslušala sebe. Vsak po svoje je idealen in kot oseba edinstven, ohrani to in se ne spreminjaj zaradi drugih, ker ne boš več ti, ampak nekdo drug. Ustregel boš željam drugih, ne pa temu, kar si želiš sam.
Najti moraš osebo, ki ji res lahko zaupaš in se v stiski obrneš nanjo. Veš, da je tam zate v trenutkih, ko ne zmoreš sam predelati stvari. Zdi se mi prav, da se o tem pogovarjamo in poskušamo težave čim prej rešiti.
