Danaja Lorenčič je sociologinja, novinarka, pisateljica, prevajalka in predavateljica. V začetku letošnjega leta je izdala svojo drugo knjigo, ki nosi naslov Nepopolna – moje spoprijemanje s perfekcionizmom. Prvo knjigo pa je posvetila anoreksiji in nosi naslov Ana v meni – moje življenje z anoreksijo.
Da sta perfekcionizem in anoreksija povezana, vsaj pri njej, je spoznala skozi dolga leta samospoznavanja in psihoterapije. Po dolgih letih, ko nikoli ni bila zadovoljna s seboj in svojimi dosežki, pa si zdaj že zna reči, da je ponosna nase in da dela korake v pravo smer. V intervjuju nam je povedala nekaj o sebi in svojih izkušnjah.
Kako ste spoznali, da ste perfekcionistka?
Pravzaprav se dolgo nisem zavedala, da sem perfekcionistka, ker sem mislila, da je prizadevanje za popolnost značilno le za uspešne, inteligentne in nadarjene ljudi, med katere sebe nisem štela. Do spoznanja, da vendarle sem perfekcionistka, ni vodil neki dogodek, temveč je bila to posledica več dejavnikov, situacij in odnosov, pa tudi psihoterapije.
Ko sem pisala znanstveni magisterij pod mentorstvom Vesne Vuk Godina, sem recimo na neki točki zaznala, da me obvladuje težnja k popolnosti, podobno je bilo, ko sem se začela ukvarjati s pisanjem in novinarstvom. Od sebe sem zahtevala brezhibnost, nisem se znala pohvaliti, zdelo se mi je, da moram vedno dati vse od sebe, zato sem pogosto preslišala potrebe svojega telesa.
Sčasoma me je perfekcionistična naravnanost vse bolj obremenjevala in vplivala tudi na moje zdravje. Da me perfekcionizem ovira, sem spoznala tudi po zaslugi odnosov – z možem, otrokom, starši, prijateljicami in ne nazadnje tudi s sabo. V veliki meri me je tudi psihoterapija privedla do uvida, da s pretirano težnjo k popolnosti škodujem sebi in drugim. Kajti perfekcionisti ne zahtevamo veliko le od sebe, temveč tudi od drugih.
Na kakšen način se je pri vas razvil mehanizem perfekcionizma? Kako se je kazal?
O tem, kako se je razvil, težko podam enostaven odgovor, saj na psihoterapiji še vedno potujem iz sebe vase, odkrivam korenine svojih vzorcev in tiste, ki mi škodijo, skušam odpraviti. Perfekcionizem se je pri meni kazal v postavljanju izjemno visokih ciljev, strahu pred napakami, pretiranim upoštevanjem pravil; stvarem sem se posvetila stoodstotno ali pa sploh ne.
Ob uspehih nisem bila ponosna ali zadovoljna, ampak sem si že takoj zastavila nov cilj. Večinoma nisem uživala v procesu dela, ampak sem bila osredotočena le na končni rezultat. Težko sem sprejela kritiko, primerjala sem se z boljšimi od sebe …
Kako se je pri vas kazal perfekcionizem?
Izražal se je tudi v obliki deloholizma, saj nisem ločevala med sabo in rezultati svojega dela. Kadar je kdo kritiziral moj članek ali kolumno, sem mislila, da kritizira mene. Težava je bila tudi v tem, da sem želela biti popolna na skoraj vseh področjih, kar je nemogoče. Končni cilj je bila popolnost in zanjo sem bila pripravljena žrtvovati vse, celo zdravje. Prav tako me je večinoma vodil strah in občutek, da nisem dovolj dobra, kar je značilno za perfekcionizem.
Ali je bila s tem povezana tudi anoreksija, o kateri ste napisali svojo prvo knjigo?
Zagotovo. Čeprav so mnenja strokovnjakov glede tega, ali sta perfekcionizem in anoreksija povezana, različna. Psihiatrinja in psihoanalitičarka Hilde Bruch, ki je bila pionirka na področju motenj hranjenja, je odkrila, da so pacienti z motnjami hranjenja izjemno perfekcionistično naravnani. Povezavo med perfekcionizmom in anoreksijo potrjujejo tudi številni strokovni članki.
Pred kratkim pa me je moj mož seznanil z delom nevroznanstvenika Andrewa D. Hubermana, ki trdi, da anoreksija in perfekcionizem nista povezana, temveč sta med seboj neodvisna simptoma podobnih možganskih stanj. Težko trdim, kdo ima prav – lahko pa rečem, da sta bila pri meni povezana.
Na kakšne odzive ste naleteli ob izdaji prve knjige Ana v meni? Ali so vas kontaktirale ženske, ki se tudi same spopadajo z motnjami na področju hranjenja?
Presenetilo me je, da so me kontaktirale ženske, ki so bile starejše od petdeset let in zelo dolgo sploh niso vedele, da se spopadajo z anoreksijo, saj se o tem v preteklosti ni veliko govorilo. Ko so prebrale knjigo Ana v meni, so opazile, da tudi njih obvladuje nezdrav odnos do hrane in telesa, pa tudi do življenja – kajti s tem, ko se odpoveduješ hrani, se počasi odpoveduješ tudi življenju.
Na čem zdaj, po terapijah in ozaveščanju o lastnem perfekcionizmu, temelji vaša samopodoba? Kako se vrednotite, kako se pohvalite?
Moja samopodoba temelji na ljubezni do življenja. Pohvalim se, kadar presežem vzorce, ki so me ovirali v življenju. Kadar si skuham kosilo in ne glede na delovne obveznosti dovolj jem, je to zame velik korak, ker sem pred tem delo postavljala pred potrebe svojega telesa.
V takšnih trenutkih si rečem: “Ponosna si lahko nase, ker delaš korake v pravo smer.” Toda bolj kot pohvalo negujem in cenim hvaležnost – večkrat se pred spanjem vprašam: “Kaj si danes naredila dobrega?” In kadar ugotovim, da sem delovala v skladu s svojim ciljem, da sem dober človek, takrat sem mirna in zadovoljna.
V čem v življenju najbolj uživate? Kdaj res rečete, da si “privoščite”?
V veliko stvareh uživam. Srečna sem v mojem malem krogu velikih ljudi, če si sposodim besedilo pesmi Massima Savića. Uživam v družinski izletih, lutkovnih predstavah, ki si jih ogledam z možem in hčerko. V pogovorih s prijateljicami. Uživam tudi, kadar pišem knjigo.
Da si res privoščim pa zame pomeni, da sem na morju, jem ribo, pijem kozarček vina, mož me drži za roko, ob nama je hčerka, nekje v ozadju pa slišim glas Oliverja Dragojevića. Velik užitek je zame tudi to, da sedim v uvali, gledam morje in sonce, kot mi je nekoč na vprašanje, kaj je zanj sreča, odgovoril prav Oliver. Najlepši spomini so zame večinoma vezani na morje, kar je najbrž posledica tega, da je bil moj dedek iz Dubrovnika in se po meni pretaka tudi dalmatinska kri. Stik s koreninami vedno bolj cenim, kar najbrž pride z leti. (smeh)
