Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 30. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Glasbena terapevtka: “V ozadju vidim človeka ne glede na njegovo preteklost”

Klara Klancnik

Vida Habjanič

Katarina Berden - objavljeno 14/03/23

"Sama si ne bi želela, da nad mano cel svet obupa, ko sem stara 15 let. Najdem se v tem, da jim želim omogočiti še eno priložnost"

Klara Klančnik je diplomirana socialna pedagoginja. Trenutno končuje magistrski študij glasbene terapije na univerzi v Rotterdamu, kjer živi že nekaj let. Dela v zaporu za mladoletnike. Z mladimi, ki imajo težko preteklost, se poskuša povezati prek glasbe in jim omogočiti varen prostor, kjer se lahko izrazijo, se odkrivajo in si lahko na podlagi tega gradijo lepšo prihodnost.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Živi za majhne stvari, kot so črna kava, dobra hrana, sprehod po naravi, kolesarjenje po mestnih ulicah. Ogromno ji pomenijo iskreni in globoki odnosi tako z drugimi kot tudi s seboj. Zelo rada je v družbi prijateljev, obožuje pa živali in otroke.

Kljub težkim preizkušnjam in travmatičnim dogodkom, ki bodo za vedno pustili odtis na njeni koži, nosi gromozanski apetit po kakovostnem življenju in želi ostati topla, mehka, ljubeča, prijazna. Uspešnosti dneva ne sodi po stopnji produktivnosti, ampak po trenutkih, ko se lahko avtentično poveže s seboj ali z bližnjim.

Omenili ste, da vam je odhod na Nizozemsko postavil ostra ogledala. Kakšna ogledala so bila to, kaj vas je tako zaznamovalo?
Nizozemska mi je odprla čisto druge perspektive, preselila sem se od vsega, kar sem poznala. Prvo leto sem imela odpor do vsega, kar me je spominjalo na dom. To mi je postavilo ostra ogledala, saj sem za kake vzorce in razmišljanja, ki sem jih pripisovala okolju, drugim ljudem, ugotovila, da sem tudi jaz aktiven del tega.

Res je, kot pravijo, da kamorkoli greš, sebe vedno neseš s seboj. Iz tega razloga sem šla, želela sem spoznati, kdo želim biti, kaj so moje vrednote.

Največji izziv je bil to, da mi je bila kar naenkrat odvzeta možnost lahke komunikacije. Kar naenkrat sem bila sama, vse sem morala sama urediti. Soočena sem bila s tem, da se ogromno stvarem v resnici izogibam. Predvsem stvarem, ki jih nisem vešča, ker me je strah, da bi naredila napako. To so moji vzorci perfekcionizma, tesnobe, strahu pred napakami in padcem.

Vse to je prišlo na plano in ugotovila sem, da je moj impulz, da zbežim. Tu namreč nisem imela možnosti odmisliti vsega tega, kot sem to lahko naredila v Sloveniji z vsemi svojimi užitki, naravo, hrano.

Naenkrat sem se morala soočiti s tem, da si jemljem možnost rasti, ne čutim čustev in se izogibam neprijetnostim. Tu sem s časom spoznavala, kdo sem brez ljudi, ki me dobro poznajo, kdo sem, ko sem sama.

Ko ste torej bežali, ste se vrnili k sebi?
Ironično je, da nikoli nisem fizično bežala od stvari. Kot otrok nisem imela izbire. Vedno sem ostajala, bila tista, ki je v odnosih ostala do zadnjega trenutka, in zato sem mislila, da ne bežim. Ko sem se prvič v življenju fizično umaknila, sem imela prostor, da ugotavljam, da bežim čustveno.

To je bil največji izziv – kako se povezati s sabo in kako dobiti moč, da razumem, da je v redu, če naredim napako in da lahko zdržim vse, kar pride za tem. Da fizični odmik ni vedno beg. Kdo sem jaz? Kdo želim biti?

Kaj je namen glasbene terapije? Kako želite s pomočjo glasbe spreminjati življenja drugih ljudi?
Dokazano je, da glasba možgane stimulira bolj intenzivno kot katerakoli druga stvar. Vzorci, načini razmišljanja, vedenj, čustvovanj, vse to se pokaže v glasbi. Jaz kot glasbeni terapevt komuniciram s teboj s pomočjo glasbe. To pomeni, da imava skupaj kako vajo, dialog v glasbi, jaz bom zaigrala nekaj, ti boš zaigrala nekaj. Ni pomembno, kaj in na kateri inštrument.

Prek glasbe te spoznavam, spoznavam, katere so tiste stvari, ki zate morda niso funkcionalne, kje imaš močno področje, iz katerega lahko črpava. Ostalo je zelo podobno kot pri govornih terapijah – imaš neke cilje, potek.

Sama zelo dobro funkcioniram v delu z otroki, mladostniki in odraslimi, ki nimajo nekih fizičnih ovir. Bolj se vidim v osebnostnih motnjah, tu se najbolj najdem in lahko največ dam. Veliko delam z glasom, ker sem tudi sama pevka.

V Sloveniji sem opravljala prakso v prevzgojnem domu v Radečah. Nikoli ne bom pozabila, kaj glasba prinese, kako je stimulativna.

Moja vloga ni, da kogarkoli zdravim, popravim, tam sem zato, da omogočim glasbo in postavim prostor, ki je varen, ostalo naredi glasba.

Videla sem, koliko tem mladostnikom to pomeni, kako se lahko izrazijo, kako se naravno povežejo z nekimi svojimi deli, ne da bi jih bilo strah; kako doživljajo drugačne izkušnje, ki jih drugače v življenju ne.

Označimo jih za problematične; ampak več kot imaš takih izkušenj, bolj postaneš tak. Nimajo možnosti obstajati zunaj te vloge. In potem jih dam v prostor, kjer so popolnoma varni, jih ne obravnavam kot delinkvente. Vseeno mi je, kaj so oni naredili zunaj, pred nekaj leti. Kdo si v trenutku, kaj si želiš, kaj bi rad, kaj potrebuješ?

Imajo izkušnjo, da jih drugi človek vedno razočara ali je prevelika grožnja, zato se težko povežejo z ljudmi. Če pridem naravnost do njih, me bodo jemali kot grožnjo. Toda jaz jim ponudim glasbo in vidijo, da ne reagiram, kot so navajeni. To mi je takrat dalo misliti in sem vedela, da je to moja pot, da si to želim početi in predvsem s temi ljudmi, ki jih družba označi, definira že tako mlade.

Raziskave kažejo, da se možgani razvijajo do 30. leta, pa še do konca življenja so plastični, kar pomeni, da se lahko vedno spremenijo. Kako si potem drznemo reči: “Aha, star si 17 let, nič ne bo iz tebe, adijo.” To me zelo moti in boli.

Iskreno povem in tega se zavedam, da če bi bila fant, bi bila verjetno eden izmed njih, ker sem imela zelo podobno okolje in izkušnje. Kot dekle sem vseeno drugače obravnavana s strani družbe; razvila sem neka drugačna orodja, ki so bila sicer bolj destruktivna proti meni, fantje pa ponavadi razvijejo destruktivna orodja proti drugemu in to je v družbi vseeno manj sprejeto.

Sama si ne bi želela, da nad mano cel svet obupa, ko sem stara 15 let. Najdem se v tem, da jim želim omogočiti še eno priložnost. Moj cilj, ki me avtomatsko dela boljšo terapevtko, prijateljico, partnerko, je, da najprej sama pri sebi vidim, kako ustvarjati prostor za vsa ta čustva, kako to normalizirati, kako se ne zapreti in razviti orodja, kako izraziti čustva na nek sprejemljiv način in potem to modelirati.

Klara Klancnik

Tudi na Nizozemskem delate v zaporu za mladoletnike. Kaj vidite v teh mladih, ki jih marsikdo vidi le kot neke problematične osebnosti brez potenciala?
Vidim človeka in njegovo najbolj normalno reakcijo na nenormalne izkušnje. Dostikrat sploh ne vem, kaj je njihova zgodovina, pogledam samo, kadar se mi zdi potrebno in če začutim, da bi mi to morda pomagalo pri delu. Načeloma ne vem, zakaj so tam, ne vem, kaj so naredili.

Kar me v tistem trenutku zanima, je njihovo stanje duha, telesa, duše, razmišljanja, čustev. Želim si videti človeka na drugi strani in poskušam na ta način z njim delati – jaz kot človek in on kot človek. Razmišljam, kako lahko skupaj ustvariva varen prostor za oba.

Ko ljudem povem, kje delam, vedno sledi reakcija: “A te ni nič strah, da ti bodo kaj naredili?” Zakaj pa? To je po mojem eden izmed prostorov, kjer se počutim najbolj varno na svetu. Ko človeku ponudiš prostor neke varnosti, še nisem srečala koga, ki bi hotel to namenoma uničiti. Saj pridejo ven strahovi in dvomi in, ne me narobe razumeti, pridejo trenutki, ki so res “na meji”.

Ampak na drugi strani je človek, ki trpi, ima svoje težave, ga je strah. In v bistvu me zanima samo to, kako se mu lahko približam in kaj mu lahko ponudim, nekaj malega, da bo lahko to odnesel tudi s sabo. In kako izkušnjo mu lahko ponudim, da se bo tudi, ko bo najtežje, ko bo najbolj dvomil vase, spomnil: “Ej, takrat je bilo okej, jaz sem tega sposoben, je še neka druga možnost …”

Klara Klancnik

Kako glasbena terapija vpliva na te mlade?
Vedno se začne z: “Jaz tega ne znam/zmorem.” Imam pa nekaj klientov, za katere človek ne bi mogel verjeti, na kak način igrajo, koliko bogatega besednjaka imajo v glasbi. Velikokrat ustvarjamo njihovo glasbo, veliko jih želi repati in jih snemam, pomagam pisati tekste, v bistvu karkoli hočejo, obenem pa veliko prosto improviziramo, ker jim da to posebno izkušnjo.

Imajo težave v navezanosti, z odnosi, nimajo stika s svojim telesom, nimajo stika sami s sabo, če pa že imajo, morajo imeti masko. Velika večina prihaja iz okolja, ki jih da v določeno vlogo, iz katere ne znajo priti.

Ko si dovolijo malo odpreti se in biti nekaj drugega in sami pri sebi doživijo to, da jim je to dovoljeno, da jih ljudje sprejemajo, nastanejo spremembe, ki ostanejo za celo življenje.

Omenili ste, da ste imeli tudi sami izkušnjo, zaradi katere bi lahko bili podobni tem fantom. Lahko o tem poveste kaj več?
Sem eden izmed tistih otrok, ki pridejo po nekaj generacijah totalnih travm in zelo disfunkcionalnih vzorcev. Z nekaterimi člani družine imam zelo težke odnose, to so bile čustveno in psihično zelo toksične situacije.

Pripeljale so me do točke, ko sem se dolgo časa želela temu izogniti na način, da sem se trudila biti taka, kot me hočejo drugi. Bila sem na sredi čustvene in psihične nevarnosti in nekonsistentnosti, na trenutke že skoraj psihičnega zlorabljanja, totalne čustvene zlorabe.

Ena izmed mojih vrednot je, da si ne želim, da me te stvari definirajo do te mere, da si rečem, da taka pač sem. Verjamem, da ni moja krivda, kako sem bila vzgojena in kako mi je bilo v resnici težko in koliko stvari se je dogajalo za zaprtimi vrati, o katerih nisem mogla z nikomer govoriti.

Ni bila moja krivda, je pa sedaj moja odgovornost, da zase poskrbim na način, da lahko to odložim in najdem druge vzorce, da bo meni okej in zraven tudi drugim.

To so stvari, ki niso lahke, tega nas ne učijo, ampak so pomembne. In ko začneš to enkrat prakticirati, imaš avtomatsko boljše odnose. In ko rečem boljše, ne mislim odnose, ki so ves čas fajn, ampak odnose, kjer je dovolj zaupanja. Tudi ko ni fino, ker pride do tega, lahko rečem: “Okej, narediva en vdih, zdajle nama ne gre, ampak je v redu, bova šla čez to.”

Tega ne znamo. Izgubili smo sposobnost imeti neprijetne pogovore, skupaj sedeti v neprijetnosti in izgubili smo zmožnost, da bi si zmogli povedati našo subjektivno resnico.

Klara Klancnik

Kaj želite sporočiti ljudem, ko zapojete?
Prek glasbe, predvsem prek petja se lahko izrazim bolj kot kjerkoli drugje. Dragoceno je, ker lahko uporabljam svoje telo, se povežem z njim, s sabo, čutim dih, ton, različne barve, se s tem igram, sama sebi nastavim ogledalo.

Dragocen je tudi stik z drugimi, ko vidim, da ljudje res poslušajo in ponudijo sebe nazaj in se najdemo. Za trenutek s tem, da dam sebe v nek ranljiv položaj, omogočim to tudi poslušalcem.

Resnično verjamem, da so to stvari in trenutki, ki morda človeku ostanejo na neki telesni ravni in mu polepšajo dan, prispevajo k temu, da smo malo bolj topli in neobremenjeni in mi je res v čast to raziskovati prek glasu. Lepo mi je, da se lahko nekaj, kar mi je užitek, dotakne tudi drugih.


Če bi želeli Klarini glasbi prisluhniti v živo, boste imeli priložnost za to aprila. 11. 4. ob 18. uri bo nastopila v Slovenj Gradcu v Rojstni hiši Huga Wolfa, 12. 4. ob 18. uri na Gimnaziji Slovenj Gradec in 15. 4. ob 20.30 v hotelu LifeClass v Portorožu.


Tags:
intervjumladi
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.