V zadnji številki italijanskega tednika Maria con te je predstavljena zgodba Patrizie Ravello, 39-letne farmacevtke, ki je umrla 30. januarja 2016 po pogumnem boju s trojno negativnim rakom dojke, najbolj agresivno obliko raka dojke, ki se ne odziva na hormonsko terapijo.
Patrizijina zgodba
Patrizia Revello se je rodila nekaj dni pred božičem 1976 kot nedonošenka v vasici na severu Italije v pokrajini Piemont. Porod, v katerem je tudi njena mati tvegala življenje, je bil zelo zapleten. Zaradi pomanjkanja kisika v krvi je dojenčica dolgo časa preživela v bolnišnici.
Rodila se je približno leto dni po smrti bratca, ki je umrl med porodom, in po še eni nosečnosti, ki se je predčasno prekinila v tretjem mesecu. Tako so se z njenim rojstvom staršem uresničile sanje o otroku.
Molitev rožnega venca pri treh letih
Starši so povedali, da je Patrizia že od tretjega leta imela navado, da se je umaknila in na samem molila rožni venec, ki je ostal kažipot na njeni duhovni poti – “prek Marije do Jezusa”, kot je učil Sveti Ludvik Marija Grignion de Montfort.
Romanja v Lurd
Otroštvo in mladostništvo je preživela na podeželju, staršem je pomagala pri kmetijskih opravilih. Njen postulator (predlagatelj za njeno beatifikacijo pri Cerkvenem sodišču, op. prev.) Enrico Solinas je o njeni verski poti povedal:
“[…] druga odločilna spodbuda pa je bilo župnijsko življenje. Tam je poglobila ljubezen do Boga in Device Marije, ki jo je krepila z rednimi romanji v Lurd z združenjem za prevoz bolnikov in skoraj dnevnimi obiski v svetišču Marije Matere dobrega sveta.”
Ljubezen do Jezusa in pobožnost Materi Božji
To Marijino svetišče v bližini njenega doma je bila njena priljubljena cerkev in tam je bila darovana tudi njena pogrebna maša.
Ob koncu maše je imela navado, da je prižgala svečo in nato molila pred podobo Matere dobrega sveta. Ko je končala z molitvijo, je zaročencu Diegu dejala: “Pozdravit grem Jezusa.” Premaknila se je na drugo stran svetišča, kjer je tedaj stal tabernakelj, pokleknila in tam nekaj časa v tišini molila.
Prekinila študij, da bi negovala bolne starše
Leta 1995 se je vpisala na študij farmacije. Ko sta ji do konca študija manjkala samo še dva izpita, je prekinila študij, da bi negovala svoje ostarele in bolne starše in jim pomagala pri vodenju družinskega podjetja.
Patrizia in Diego
Julija 2012 je spoznala Diega Barbera, ki je postal njen zaročenec. To je bil mladenič, ki je imel popolnoma drugačen pogled na vero, kar je bil pogost razlog nesoglasij med njima. Postulator nadaljuje s pripovedjo:
“Ko je Diego ugotovil, da je Patrizia ženska njegovega življenja, ji je ustregel, občasno pa je izbruhnil. Očitek, ki ga je pogosto izražal, ko je ona ob sobotah zvečer obiskovala evharistično adoracijo, on pa jo je potrpežljivo čakal pred cerkvijo, je bil naslednji: ‘Ti bolj ljubiš Gospoda kot mene.’ Patrizia mu je pogosto poskušala razložiti z besedami, a je šele med njeno boleznijo dojel, ko je videl njeno veselje, da živi polno čas, ki ji je na voljo, njeno prepuščanje Božji volji in obenem globoko ljubezen do njega.”
Izvedela, da ima raka
Po približno desetih letih se je Patrizia odločila, da nadaljuje s študijem, toda aprila 2004 je izvedela, da ima raka na dojki.
“[…] zaradi svojega znanja na medicinskem in farmacevtskem področju se je zavedala, da za ta tip raka ni učinkovitega zdravljenja. Ko je zapustila bolnišnico, je v neutolažljivem joku padla v Diegovo naročje. Zatekla se je v molitev in ni dovolila, da bi bolezen omajala njeno vero. Boga je prosila, naj ji pomaga nositi težo tega križa in da bi na tej boleči poti prinašala luč tudi drugim.
Izročila se je Mariji Materi dobrega sveta in darovala svojo bolezen in trpljenje za Diegovo spreobrnjenje. To je bila njena ideja. Upala je, da bo srce njenega ljubega spoznalo Boga. Za to je prosila Marijo v vsaki molitvi v vseh Marijinih svetiščih, ki jih je obiskala po odkritju bolezni in začetku zdravljenja.”
Romala je v Medžugorje, da bi pozdravila Marijo
Po vrnitvi iz Lurda se je aprila 2015 tako kot velikokrat v mladosti z Diegom odpravila v Medžugorje. V tistem trenutku so bili zdravniki optimistični, a ona se je zavedala, da ni možnosti ozdravljenja.
Diego se je šele čez nekaj let zavedel, da je bilo tisto romanje, ki si ga je Patrizia tako želela, njena priložnost, da je pozdravila Devico Marijo in da bi se zahvalila, pa ne zato, ker se je zdelo, da se njena bolezen izboljšuje, ampak za polnost, s katero je živela zadnje dni svojega življenja. Bosa je prehodila križev pot na Križevec, in ko je s težavo dosegla vrh, je Mariji izročila svoje življenje, svoje bolečine in Diega, ki mu je vedno ponavljala: “Jezus je dober,” da bi ga prepričala, da ta križ ni za smrt, ampak za življenje. Pred vrnitvijo domov je na listek napisala: “Ni me več strah umreti.” Patrizia je s temi občutki preživela zadnje dni svojega zemeljskega življenja, saj je bila hči, ki se je prepustila v Marijino naročje.
Umrla tri dni po tem, ko je diplomirala
Zaradi bolezni ni mogla zagovarjati diplomskega dela, a ji je bil naziv vseeno podeljen z najvišjo oceno in pohvalo za diplomsko delo o bolezni, za katero je sama zbolela.
Tri dni pozneje je umrla v bolnišnici. 31. 1. so v bolnišnični kapeli zanjo molili rožni venec in ob koncu je duhovnik prebral Patrizii odlomek iz pisma apostola Pavla Timoteju:
“Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod.”
Združenje
21. aprila 2016 je bilo ustanovljeno združenje, ki je posvečeno Patrizii in katerega predsednik je njen zaročenec Diego Barbero. Med drugimi dobrodelnimi nameni združenje podpira tudi onkološke raziskave, tako da financira projekte Nacionalnega inštituta za tumorje v Milanu za boj proti trojno negativnemu raku dojke.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
