Postenje v postnem času je eden izmed načinov priprave na veliko noč, ki pa se ga resno lotijo le redki verniki. Ljudje zelo neradi občutimo lakoto: praznino, ki jo občutimo v svojem telesu, raje zapolnimo z okusno hrano.
In vendar je post pomembna duhovna disciplina, ki nam lahko pomaga, da postanemo manj sebični in bolj odprti za druge ljudi.
Papež Benedikt XVI. je ta vidik posta izpostavil v svoji postni poslanici leta 2011.
Post, ki ima lahko različne vzroke, dobi za kristjana globok verski pomen. S tem, ko osiromašimo svojo mizo, se učimo premagovati sebičnost, da bi živeli po logiki daru in ljubezni.
S prenašanjem pomanjkanja – in to ne samo neke površne stvari – se učimo odvrniti pogled od svojega “jaza”, da bi odkrili Nekoga poleg nas in prepoznali Boga na obličju naših bratov.
Za kristjana post nima v sebi ničesar intimističnega, ampak ga še bolj odpira za Boga in za potrebe ljudi stori, da je ljubezen do Boga tudi ljubezen do bližnjega (prim. Mr 12,31).
O postu pogosto razmišljamo kot o nečem utesnjujočem in povsem nepotrebnem, vendar ima lahko presenetljiv duhovni učinek, če ga resnično in v celoti sprejmemo.
Ključnega pomena je, da nam post odpre oči za uboge med nami in da spoznamo, kaj vse nam je Bog dal. To spoznanje naj nas navdihne, da bomo služili ubogim v svoji skupnosti in po svojih močeh vračali tistim, ki nimajo tolikšne sreče.
Kadar koli se v postnem času (ali v drugih obdobjih leta) postimo, dopustimo, naj Božja milost prodre v naša srca in nam pomaga, da bomo v svojem življenju manj sebični.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
