Irena Gantar je žena in mama štirih otrok, starih od 2 do 15 let. Navdušuje se nad šivanjem unikatnih oblačil in torbic za otroke in odrasle. Svoje misli, doživljanja in Božje dotike v življenju pa deli z bralci na blogih Skrivnostno in resnično ter Družina – Božja mojstrovina. Osebni odnos z Bogom izražajo tudi meditacije, ki jih je posnela v sodelovanju z ekipo.
V enem od zapisov lahko preberemo, da se je znova rodila pri 36 letih. V pogovoru pa je spregovorila tudi o preizkušnji sekundarne neplodnosti. Po vsem, kar je že prestala, je prepričana: “V vsem doživljanju in spoznavanju Boga se mi zdi, da mu premalo zaupamo. Bog želi, da bi mu zaupali, potem se namreč začne življenje.”
Pravite, da ste se znova rodili pri 36 letih. Kaj se je zgodilo?
Pravzaprav se je že pred tem zgodil Božji klic. Enkrat sem šla na Brezje k spovedi in tisti spovednik me je nekako “prebral”, čeprav sem povedala samo tisto, kar sem imela pripravljeno, in drugega ni spravil iz mene. Na koncu me je vprašal, ali sem zadovoljna, ali bi še kaj rada, res se je potrudil. Dal mi je zgibanko s pobudo za opravljanje pobožnosti prvih petkov.
Kmalu sem res začela hoditi vsak prvi petek (devet mesecev) k spovedi in že sem čutila neko dogajanje, nekaj v meni se je spreminjalo. Še posebej očitno je bilo 1. januarja pri sveti maši, ko se me je močno dotaknila pridiga o evharistiji. Čisto drugače sem tudi začela dojemati pomen besed Stvarnik in Odrešenik. Bilo je zelo intenzivno. Čutila sem, kot da bi bila zaljubljena, bila pa sem tudi zmedena, jokala sem, nisem si znala čisto razložiti, kaj se dogaja. Čez nekaj časa sem dobila konkretne, posebne milosti.
Ne pravim, da sem od t. i. ponovnega rojstva naprej čisto druga. Sem pa to staro življenje pustila za sabo. Sama nisem zmogla. Uspelo je, ko sem se prepustila Bogu in mu začela zaupati. Stvari, ki so se zgodile pred tem, sicer ostanejo v spominu, ampak bolečine ni več. Zdaj v življenju vse spoznavam na novo – še najbolj pa Boga samega.
Spominjam se večera, ko sem čutila Božjo bližino tako močno kot še nikoli. In začela sva se pogovarjati brez besed. Naslednjega dne med jutranjim kuhanjem kave me je Bog nagovoril, da bi sprejela še enega otroka. Tega z možem nisva načrtovala. Rekla sem kar direktno: “V redu, ampak ti se zmeni z Lojzetom, jaz ne bom nič rekla.” In res je mož dojel, ni bilo treba nobene besede. 🙂 Ko sem že čutila, da sem noseča, sem rekla: Jezus, če v meni raste novo življenje, ga bom sprejela z ljubeznijo. Čutila sem, kako je bil tega vesel.
V duhovnosti pa je pomemben še en vidik. Ko se začneš bolj približevati Bogu, vemo, kaj se zgodi. Hudi duh napade. To me je dolgo begalo. Zjutraj sem bila vsa vesela, popoldne pa me je totalno potolklo. Ampak ob Božjem spremstvu sem varno prišla tudi skozi najhujša obdobja. Prejemala sem tolažbo in ko sem potrebovala odgovore, je prišel nekdo, na kogar sem se lahko obrnila in mi je pomagal. To je trajalo toliko časa, dokler me ni Bog pripeljal do rednega spovednika, ki ga imam sedaj. Velik Božji dar je, da me razume in se lahko z njim pogovarjam o vsem.
Kako se je prej v vas razvijala močna vera?
Odraščala sem v krščanski družini. V spominu mi je ostal dogodek, ko sem imela kakšnih 10 let. Gledali smo film o Jezusovem trpljenju, kar me je tako ganilo, da sem na skrivaj jokala. Ves čas sem bila verna, sem pa v nekem obdobju malo zabredla. Vzdrževala sem nek ritem, da sem šla vsaj dvakrat na leto k spovedi, sicer pa vere nisem jemala preveč resno.
So tudi druge stvari, ki te lahko počasi oddaljijo. Vsak greh je, recimo, treba vzeti resno. Tudi po najini preizkušnji, ko ni bilo drugega otroka, sva se srečala z bioenergetiki in podobnimi zadevami, kar je strup za dušo. Take stvari so me potem oddaljile. Na neki točki sem rekla, da sploh ne znam živeti.
Od tistega klica naprej je Bog vse stvari začel postavljati na svoje mesto, kot da bi postavil nov temelj. Bilo je (in je še) veliko učenja, padcev in joka, ampak na koncu vidiš, da je vredno vztrajati. Zdaj se z Bogom sporazumevava na drugačni ravni. Pozorna sem tudi na vsa znamenja. Tako, recimo, dobim v roke pravo knjigo, slišim pravo stvar, povezujem … Vsako čustvo, ki me greni, pa takoj izročam, ne čakam. Tudi minuta je dovolj. Prej pa se mi je vse nabiralo leta in leta. Na dolgi rok človek tega ne prenese.
Poleg vsega, kar nam ponuja krščanska vera, v mojem odnosu z Bogom rada uporabim malo ustvarjalnosti, npr. molitev združim s plesom, petjem, pisanjem po navdihu, ga slavim v naravi …
Po prvem otroku sta se z možem soočila s sekundarno neplodnostjo. Kako je to vplivalo na vajin odnos?
Dobro vsekakor ni bilo. Naju pa je tudi ta preizkušnja okrepila. Zdi se mi, da je ob neplodnosti ženskam še težje. Vse misli, vse, kar delaš, osredotočiš na to in podrediš temu. To pa ni življenje. Mož me je spodbujal, skupaj sva bila v tem, toda zdi se mi, da si vseeno ni toliko jemal k srcu kot jaz. Bilo mi je mučno čakati, opazovati svoje telo in morebitne znake o nosečnosti. Ves čas ti nekaj manjka.
Bila pa sva odkrita drug z drugim. Sama sem zelo čustvena oseba in moža sem vedno cenila, ker je prenašal vse moje muhe in solze. Bili pa so tudi zelo napeti trenutki.
Kako pa se je pravzaprav začela vajina skupna pot?
Spoznala sva se na neki poroki, ki smo se je udeležili kot šeškarji (običaj, da se mladi iz kraja nepovabljeni udeležijo svatbe, op. a.). Tam sva skupaj plesala. Nekaj časa nato ni bilo nič, potem sva se pa začela dobivati. Postalo je resno. Za to ljubezen je bilo treba kar malo borbe. Najprej se doma niso ravno strinjali, ampak ko čutiš, da je to to, greš prek vseh ovir. Od nekdaj sem si želela, da se čim prej osamosvojim. Dve leti sva bila fant in dekle, nato sva se poročila. Letos avgusta bo 18 let od poroke, postajava polnoletna. 🙂
Pri 20 letih sem se počutila čisto dovolj zrelo za poroko, enostavno sva vedela, da je to prava pot. Šla sva za svojim srcem, bila sva prepričana v odločitev. Velika prednost se mi zdi, da imaš otroke mlad. Takrat so še drugačni živci, bolj spontano vzameš vse skupaj.
Na svoji spletni strani ste zapisali, da sta pomoč za neplodnost iskala tudi na napačnih krajih. Kdaj ste prišli do spoznanja, da to ni prava pot?
Ena od prijateljic, ki je to že preizkusila, me je spodbudila, naj obiščeva bioenergetika. Seveda je to predstavila na način, da to ni nič takega, da je naravno … Sama nisem iskala dodatnih informacij in tako nisem vedela dovolj. Ko hočeš rešiti problem, boš pač naredil vse. V tistem trenutku si zmeden, ne presojaš, kot bi sicer.
Našla sva bioenergetika in že ko sem stopila v tisti prostor, sem čutila temačnost v zraku, čudno, neprijetno ozračje. Če bi vedel, kaj te čaka tam, bi že prej rekel stop. Dobila sem tudi Božja opozorila, ampak mi takrat še ni bilo jasno ali pa sem si zatiskala oči. Takim opozorilom bi človek moral prisluhniti, niso heci. Terapijo sva opravila do konca.
V resnici ni nič pomagalo. Kljub vsemu na tisti čas sedaj gledam kot na še eno veliko milost. Prav prek teh spodrsljajev nas Bog kliče k sebi. Sledilo je obdobje šestih let, ko tudi druge svari niso tekle tako, kot bi morale. Kar zadeva finance, službo … in sploh je šlo vse narobe. Slep moraš biti, da ne vidiš, da rineš v napačno smer.
Po razočaranjih in obupu ste nato vendarle še trikrat postali mama. Kako po prestani poti gledate na materinsko vlogo?
No, sprva je šlo dokaj po načrtih. Najin prvi otrok je Lara, ki se je rodila v “srečnih časih” in tudi njeno ime pomeni “vesel in brezskrben kot škrjanček”. Po malo več kot šestih letih sem drugič zanosila. Ko sem videla plus na testu, sva se z možem samo objela in jokala od sreče.
Ko se je sin rodil, smo ga poimenovali Teodor, kar pomeni Božji dar. Otrok je bil sad molitve. Sestrina novoletna zaobljuba pred tem je namreč bila, da bo vsak dan molila, da bi mi dobili dojenčka. Mislila sem si: če ona moli za nas, bomo seveda tudi mi, četudi je to nekaj zdravamarij na dan. Prej pa v družini sploh nismo imeli vpeljane redne molitve.
Tretji otrok pa se je napovedal, ko sem imela obdobje anksioznosti. Nosečnost je bila ena velika tolažba, na neki način me je ta otrok ozdravil. Name je vplival kot angel, zato mu je ime Gabriel. 🙂
In seveda najmlajša, vesela in živahna Tamara. No, mislim, da datljeva palma, kar to ime pomeni, nima veze z našim življenjem, ali pač … 😉
Svojih izkušenj ne bi zamenjala za nič. Brez vsega tega ne bi bila to, kar sem. Materinstvo cenim drugače, kot bi ga brez teh izkušenj. Vem, da biti mama ni samoumevno; vsak otrok je Božji dar. Kako očitno smo mi to spoznali!
Se mi pa včasih zdi, da sem kot mama včasih preveč zahtevna do sebe. Ravno pred dnevi mi je prišla na misel vdova, ki je dala dva novčiča. Tako kot ona tudi jaz pri vzgoji otrok dajem, kar lahko. Nima se smisla primerjati z nekom, ki ima drugačne okoliščine.
Kaj vam pri različno starih otrocih predstavlja največji izziv?
Zaradi teh razlik moramo prilagajati igre, zadolžitve … ravno pri tem pride do upora, ker starejši včasih ne razumejo zmožnosti mlajših. Pa tudi pri izbiri dopustovanja se včasih zatakne, ampak nazadnje se vedno najde primerna rešitev. Poleg tega poskušava z možem nadzorovati neprimerne besede, ki včasih zletijo iz ust najstarejše prav v ušesa mlajših.
Prvo hčer sem rodila pri 22, dokaj mlada. Zdaj opazujeva, da imava velikokrat podoben okus za glasbo, da lahko sem in tja izmenjujeva oblačila … So tudi zabavne stvari, ne samo preizkušnje. Z njo se lahko pogovarjam tudi o resnih stvareh, dostikrat me preseneti s svojo zrelostjo.
Poleg pisanja je vaš ventil za sproščanje šivanje. Ustvarjanje katerih izdelkov vam prinaša največ užitka?
Šivanje otroških stvari. Na splošno pa predvsem to, da naredim nekaj po svoje, tudi če ni čisto po zadnji modi. Pazim, da so barve med seboj okusno kombinirane. Dam si duška, v izdelek dam sebe. Kakšno idejo poiščem na internetu in jo nato prilagodim. Imam še ogromno idej in upam, da jih bom kmalu uresničila.
