Recimo, da v kino prihaja nov film, a niste prepričani, ali bi bil primeren za oči vašega otroka. Ali pa ste za neko risanko dobili priporočilo, a bi radi o njej najprej presodili še sami. Seveda nimate časa, da bi si vsak film najprej sami pogledali, preden ga pokažete otrokom. Na srečo je na spletu mnogo pripomočkov, ki vam pri tem lahko pomagajo.
Pasti napovednikov
Z veseljem bi rekla, da si poglejte napovednik in boste vedeli dovolj o filmu, da ocenite njegovo primernost. A žal to ne drži.
Predstavitveni filmi običajno padejo v eno od skrajnosti: ali v dveh minutah izdajo celoten film, ki nam ga potem res ni zanimivo gledati, ali pa ga predstavijo kot nekaj, kar naj bi bil, vendar ni – recimo, ko vse najboljše šale komedije vključijo v napovednik. Ali ko napovednik nakazuje zaplet, ki ga nato v filmu sploh ni. Zelo redki so pošteni in film prikažejo tak, kot je.
Spletna baza filmov
Najpreprostejši način, da ocenimo primernost filma, je, da poiščemo, za kakšno starost ga je ocenilo Ameriško združenje za filme (MPAA). Te ocene dobijo vsi ameriški filmi, tako hollywoodski kot neodvisni.
Na spletni strani iMDb je zabeležena večina filmov. Marsikateri ima že takoj pod naslovom zapisano tudi to karakteristiko – med letnico nastanka in časom trajanja. S PG so označeni filmi, primerni tudi za mlajše otroke, ob spremstvu staršev (PG je okrajšava za Parental guidance).
S PG13 so označeni filmi, za katere je odsvetovan ogled otokom, mlajšim od 13 let. Za filme z oznako R pa je odsvetovan ogled mlajšim od 17 let. Pri še strožjih oznakah bi to, da film ni primeren za vašega otroka (ali vas) spoznali že s plakata ali opisa.
Če te ocene ni ali če želimo bolj poglobljen vpogled, lahko na tej strani poiščemo zavihek za starše (Parents guide). Tam je najprej razdelano, za katero starost je bil film ocenjen v posamezni državi.
Nato je opisano še, koliko je prizorov z naslednjimi kategorijami: spolnostjo in goloto, preklinjanjem, alkoholom in/ali drogami, nasiljem ter strašljivih prizorov. Ponekod so ti prizori še na kratko opisani.
Te zapise ustvarjajo gledalci in uporabniki strani sami, zato včasih niso dosledni. Poleg tega je mogoče, da če je film razmeroma nepoznan, še nihče ni vnesel ničesar.
Spletna stran Common sense
Na strani Common sense najdete poglobljene recenzije ne le filmov, temveč tudi serij, spletnih iger, knjig, aplikacij, podkastov … Lahko poiščemo konkreten film ali pa vsebine, primerne za določeno starost.
Oceno vsebine ločeno podajo starši in otroci, bolj strokovni pogled pa dodajo tudi uredniki – ti film razdelajo tako z vidika vsebine (kakšno sporočilo prinaša) kot z vidika obrti (kako kakovostno je narejen).
Na strani najdete tudi sezname filmov, ki jih uredništvo posebej priporoča. Na seznamu so sicer (z izjemo nekaj Miyazakijevih risank) filmi v angleščini, vendar nikakor le velike hollywoodske produkcije, temveč se vmes najdejo tudi res lepi manj poznani in neodvisni filmi.
Njihove vrednote sicer niso krščanske, zato ni nujno, da se vam bo priporočani film zdel primeren, a so glede tega povsem iskreni. Sporočilo filma je jasno zapisano in izrecno so navedene vsebine, ki bi lahko kogarkoli zmotile.
Poskusite srečo … in se pogovorite!
Če film, za katerega se zanimate, ni ustrezno opisan oziroma ocenjen na nobeni od omenjenih strani ali se vam te ocene zdijo pomanjkljive, vam še vedno ostane možnost, da pač tvegate.
Morda boste odkrili zaklad. Otroci so si namreč zelo različni v doživljanju vsebin. Nekateri že, ko je le malo napeto, zbežijo iz sobe. Drugi so manj občutljivi ali pa preprosto bolj navajeni, utrjeni. Sami najbolje poznate svojega otroka, veste, kaj bo prenesel.
Morda pa bo film polomija. Tudi to ni konec sveta. Za vselej otrok ne bomo mogli obvarovati pred vsemi neumnostmi, ki jih predvajajo po televiziji. Mnogo pomembnejše je, da se o videnem nato pogovorimo, ga vprašamo po doživljanjih in mu osvetlimo nauk zgodbe (že če je pameten, še bolj pa, če ni).
Predvsem pa glejte filme in risanke z otroki. Če se v njih pojavi kakšen neprimeren prizor, mu to ovrednotite. To pa bi bila že tema za nov, samostojen članek.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
