Verjetno ste že zasledili najnovejše vesti o že dlje časa trajajoči drami v britanski kraljevi družini: princ Harry, najmlajši sin kralja Karla III., je napisal knjigo spominov z naslovom Spare (Rezerva), ki je izšla v teh dneh in govori o njegovih osebnih bojih s celotnim sorodstvom.
O knjigi in Harryjevih poznejših pogovorih za medije je bilo v tisku in na družbenih omrežjih že veliko razprav, ljudje pa so si ustvarili trdna mnenja o družini, ki jo le redki poznajo tudi osebno. Nekateri princa Harryja zagovarjajo, drugi pa so trdno na strani njegovega brata, prestolonaslednika princa Williama.
Kot Britanka, ki ji je bila pokojna kraljica Elizabeta II. še posebej pri srcu, si ne morem kaj, da ne bi imela lastnega mnenja. Kljub temu pa menim, da k ničemur ne prispevam, če se postavim na stran zakoncev Sussex ali zakoncev Wales.
Žal mi je, da je med bratoma prišlo do takšnih nesoglasij, saj sta se vedno zdela tako tesno povezana. Obstaja nešteto fotografij, na katerih fanta v otroštvu naklonjeno pogledujeta drug proti drugemu, in na prvi pogled se zdi, da sta si vedno stala ob strani.
Poleg tega lahko vsi priznamo, da le malo družin pluje skozi življenje brez kakršnihkoli težav ali prepirov. Toda pranje umazanega perila v javnosti je nekaj povsem drugega.
Žal je pretirana zgovornost na tem področju in ostro obsojanje izza zaslonov danes zelo pogosta družbena težava, ki tovrstne stvari le še poslabšuje. To je še posebej očitno v primeru razkritij, ki jih Harry objavlja v različnih pogovorih za medije.
Nevarnosti pretirane zgovornosti v medijih
Prebrala sem nekaj objavljenih odlomkov iz Harryjeve knjige Spare (Rezerva). Ti so potrdili moja predvidevanja o vsebini knjige: ta vsebuje zaupne podrobnosti, ki mi jih ni treba poznati.
Ne zdi se mi prav, da vem, kaj so bile zadnje besede princa Harryja njegovi babici, ko jo je še zadnjič obiskal v dvorcu Balmoral na Škotskem.
Prav tako se mi ne zdi prav, da ljudi obtožuje dejanj, na katera se nikoli ne bodo mogli odzvati. Splošno znano je, da imajo člani kraljeve družine strogo pravilo: “Nikoli se ne pritožuj in nikoli ne pojasnjuj”. To je bilo geslo, ki je bilo pri srcu pokojni kraljici, njen vnuk Harry pa ga žal ne upošteva.
Pravzaprav se mi zdi, da gre za agresivno potezo, ki v bistvu pomeni ustrahovanje kralja Karla, njegove soproge Camille ter Williama in Kate, ki o obtožbah modro molčijo in opravljajo svoje kraljeve dolžnosti.
Nobenega dvoma ni, da Harry trpi zaradi očitnih frustracij in globoko ukoreninjene jeze do svoje družine. Nekatere od njegovih zamer so morda upravičene. Toda če jih bo še naprej pretirano pojasnjeval v javnosti, ne bo naredil usluge ne sebi ne svojim otrokom, še manj pa družini, s katero je v sporu.
In pri tem lahko javnost dejansko pomaga. Čeprav si mnogi ne morejo kaj, da se ne bi zapletli v to hollywoodsko sago, bo Harryjeva zgodba izgubila svojo privlačnost in morda bosta brata sčasoma našla kakšen zaupen kanal, po katerem se bosta lahko približala medsebojni spravi, če se nas bo več odločilo, da se ne bomo zanimali, kaj se dogaja za zidovi kraljeve palače.
Za to bi morali vsi upati in moliti, ne glede na to, kaj si o tem mislimo. Tekmovalnost in sovraštvo med brati poznamo že od Prve Mojzesove knjige naprej – in družine so se vedno spopadale z ohranjanjem edinosti in miru med svojimi člani. Namesto prebiranja knjige princa Harryja lahko kristjani raje molimo, da bi tudi člani družine, kot je britanska kraljeva družina, sčasoma odpustili drug drugemu in našli skupno pot v prihodnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
