Pred kratkim sem na Facebooku naletela na komentar, da “otroci svojim staršem ničesar ne dolgujejo”. Komentatorka je to izjavila v zvezi s svojo odločitvijo, da s starši prekine vse stike.
Seveda ne poznam zgodbe te ženske, razen peščice stavkov, ki jih je delila na Facebooku. Predvidevam, da je bila njena odločitev, ki je gotovo ni sprejela z lahkim srcem, povsem upravičena.
Kljub temu sem se morala vprašati, ali je njena izjava resnična. Ali otroci svojim staršem resnično ničesar ne dolgujejo?
Odločila sem se, da se obrnem na Katekizem Katoliške cerkve, ki je vedno bogat vir modrosti in vpogleda. In ugotovila sem, da otroci vendarle imajo določene dolžnosti do svojih staršev.
1SPOŠTOVANJE
“Božje očetovstvo je vir človeškega očetovstva; na tem temelji čast staršev. Spoštovanje otrok, mladoletnih ali odraslih do očeta in matere … zahteva božja zapoved.” (2214)
2HVALEŽNOST
“Spoštovanje do staršev (sinovska oziroma otroška vdanost) obstaja v hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, svojo ljubeznijo in svojim delom svoje otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti.” (2215)
“Za kristjane obstaja posebna dolžnost hvaležnosti do tistih, od katerih so prejeli dar vere, milost krsta in življenje v Cerkvi.” (2220)
3POKORŠČINA
“Spoštovanje otrok se kaže v resnični učljivosti in pokorščini … Dokler otrok živi na domu staršev, mora ubogati vsako zahtevo staršev, ki izhaja iz njihove skrbi za njegov blagor ali za blagor družine … Pokorščina otrok do staršev preneha, ko se otroci osamosvojijo, ne pa spoštovanje, ki so ga dolžni za vedno.” (2216-7)
Katekizem seveda izpostavlja, da se pokorščina zahteva le za moralno upravičena dejanja: “Toda če je otrok v vesti prepričan, da je nravno zlo, če ta in ta ukaz uboga, naj ga ne izpolni.” (2217)
Cerkev torej odrasle otroke poziva, naj staršem izkazujejo spoštovanje in hvaležnost, zato ni povsem natančno, če trdimo, da otroci staršem ne dolgujejo ničesar.
Včasih pa sta spoštovanje in hvaležnost lahko zahtevni dolžnosti, predvsem kadar zaradi različnih vrednot prihaja do ponavljajočih se sporov med generacijami. Obema stranema pomaga, če si malce stopita nasproti in molita druga za drugo.
Z molitvijo in preudarnostjo ter obilo milosti lahko upamo na mirno in srečno prijateljstvo in sožitje med različnimi generacijami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
