Delo mora biti zelo pomemben, a ne najpomembnejši element našega življenja. V nasprotnem primeru lahko povzroči težave, ki bodo v veliko nadlogo tako deloholikovi družini kot prijateljem.
Ni časa za ljubljene
Verjetno se bomo pogosteje srečevali s problemom zanemarjanja svojega dela kot pa tem, da mu pripisujemo prevelik pomen. O tem imajo pogosto kaj povedati tudi naši delodajalci.
To ne spremeni dejstva, da obstaja skupina ljudi, ki se preprosto izgubijo v svojem delu, kot da zunaj njihovega poklicnega življenja ne obstaja nič drugega.
Spomnim se besed menedžerke, od katere sem se poslavljal, ko je odhajala v pokoj, zaradi katerih sem se globoko zamislil. Bila je znana po svoji vestnosti, delala je nadure, obveznosti so jo popolnoma prevzele. Po dolgih letih pa mi je povedala, da ji je žal le tega, da ni več časa posvetila svojim najdražjim. In to je verjetno najbolj izrazita manifestacija deloholizma. Težava nastane, ko zaradi dela zanemarimo odnose z bližnjimi, skrb za družino, hobije, celovit osebni in duhovni razvoj.
Kult dela
Delati preko naših fizičnih zmogljivosti ali pa opravljati poklicne obveznosti onkraj delovnika še ni deloholizem. Igor Rotberg, psiholog in psihoterapevt, izpostavlja, da je veliko pomembnejša naša naravnanost:
“Deloholizem je obsesivna želja po delu, povezana z dvigovanjem lastne samopodobe z nenehnim delom in pričakovanjem, da bomo s pomočjo dela zmanjšali negativna čustva. Je postavljanje nerealnih, visokih meril do sebe in doživljanje občutka trajnega neuspeha med njihovim izvajanjem.”
Deloholik je torej nekdo, ki precenjuje pomen dela. Poklicne dolžnosti prenehajo biti sredstvo in postanejo same sebi namen. Niso več le način podpore sebi in svojim bližnjim, element osebnega razvoja in pomoči drugim. Postanejo obsedenost, v kateri začnemo videti rešitve za svoje osebne težave.
Rotbeg to piše predvsem v kontekstu slabe samopodobe in negativnih čustev. Razlogi so lahko različni, a cilj je predstaviti mehanizem, ki nas prisili, da se popolnoma posvetimo nečemu, ki ne gradi, temveč ruši. Od dela pričakujemo tisto, česar nam ne more dati. To pa povzroča frustracijo in posledično izgorelost.
Eden od simptomov deloholizma je nenehno razmišljanje o delu, ki začne prevladovati na vseh področjih našega življenja. Prisotni so strah pred izgubo statusa, delo zaradi dela, nenaklonjenost prelaganju nalog na druge, pomanjkanje prijateljev in težave pri zaupanju drugim ljudem. Obstajajo lahko tudi fizične težave, kot so bolečine v trebuhu ali želodcu.
Rešitev
Moramo se zavedati, da nihče od nas ni “obsojen” na deloholizem. Če opazimo, pri sebi ali svojih bližnjih, kakršnekoli znake, se je vredno osredotočiti na ustrezno ukrepanje. Nekomu, ki trpi za deloholizmom, lahko pokažemo, da delo ni vse življenje. Če nekdo nima drugih interesov, mu lahko predlagate, da si poišče nov hobi ali vsaj prostor, v katerem se bo lahko uresničeval.
Dobro je tudi opozoriti na negativne učinke deloholizma. Pogosto so deloholikovi svojci tisti, ki se tega problema bolj zavedajo kot deloholik sam. Še več, deloholik se lahko celo zagovarja, da so vsa njegova dejanja posledica skrbi za družino.
Včasih se je morda res potrebno lotiti zamudnega dela. Če pa te potrebe ni, je bolje celo zmanjšati materialne stroške in namesto tega uživati v prisotnosti ljubljenih: posvetiti čas otrokom, vlagati v medsebojne odnose in celovit osebni razvoj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
