Bernarda Rozman je študirala Specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, zaposlena je na OŠ Roje v Domžalah in je razredničarka 3. razreda prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom.
V prostem času je tajnica pri Medobčinskem društvu Sožitje in izvaja programe za Zvezo Sožitje. Zelo aktivno sodeluje v odboru Pihalnega orkestra občine Šenčur, kjer že 18 let igra klarinet. Rada ima glasbo, ples, rada se druži z ljudmi, potuje, hodi na izlete.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
V preteklem letu je sodelovala v projektu MUSInC. Cilj projekta je bil omogočiti otrokom s posebnimi potrebami dostop do glasbenega izobraževanja, znanja in vključitev v kulturno sfero družbe, do katere večinoma nimajo dostopa zaradi svojih omejitev ali socialno-ekonomskega stanja. V okviru tega projekta so v enem letu izvedli 10 delavnic z znanimi slovenskimi glasbeniki.
Pri devetih letih je dobila sestrico z Downovim sindromom, kar je zaznamovalo njeno življenje in tudi poklicno pot.
Kako se spominjate dni, ko ste dobili sestro z Downovim sindromom? Kako ste jo sprejeli?
Dni po rojstvu se precej dobro spomnim. Pred tem smo bili trije otroci, brat in dve sestri. Vsi smo si želeli še enega brata ali sestro in ko smo izvedeli, da se nam je ta želja uresničila, nas druge stvari niti niso zanimale. Kot otrok ne veš natančno, kaj je Downov sindrom, sama nisem poznala nikogar s posebnimi potrebami. Nismo se spraševali, kaj to pomeni, bili smo le zelo navdušeni, da smo dobili sestrico.
Ostal mi je spomin na vse operacije, ki so sledile, saj sem se ves čas spraševala, kaj bo, kaj, če bo vsega konec. Spomnim se, da je prišla domov in smo jo vsi opazovali, ampak že čez nekaj ur je morala nazaj v bolnišnico v Ljubljano, kjer je bila prvič operirana. Vmes se je vrnila le za krst. Pri drugi operaciji so zdravniki rekli, da je čudež, da je preživela.
V predšolskem obdobju je imela več epizod izgubljanja zavesti, tudi zdaj se pojavljajo nove težave s srcem. To je tisto, kar te zaznamuje, ker ti ves čas daje občutek, da lahko življenje v trenutku spolzi iz tvojih rok in ni samoumevno. Hkrati čutim skrb, ker se lahko vsak trenutek vse spremeni, in hvaležnost za vsak skupen trenutek.
Je bila prav vaša sestra navdih za vse, kar počnete danes (izbira študija, zveza Sožitje …)?
Ko je bila sestra stara tri leta, smo se vključili v takratni Štiriletni cikel za mlade družine (sedaj Program za mlade družine) pri zvezi Sožitje, ki je namenjen začetnemu opolnomočenju mladih družin, ki se jim rodi oseba s posebnimi potrebami. Tam so predavanja za starše in varstvo za otroke.
Ekipa varstva me je tako navdušila, da sem se odločila, da se jim takoj po svojem 18. rojstnem dnevu pridružim. Res sem vložila prošnjo in se jim pridružila. Tako rekoč cela poletja sem preživela na teh programih. Zaradi energije in tega, kako sem se počutila, ko sem bila z njimi, ni bilo več dileme, kaj bom šla študirat.
Ko si z njimi, jih ne zanima, kako si oblečen, kako si videti. Če si dober do njih, so dobri do tebe, te sprejmejo in te imajo radi, čeprav ni vedno rožnato. Njihov svet je bolj preprost. V obdobju najstništva, ko marsikje nisem našla svojega prostora, so bili oni tisti, kjer ni bilo nič pomembno. To me je precej oblikovalo kot osebo. To so bila zelo lepa leta, za katera sem res hvaležna.
Kaj vam je pri vašem delu najtežje?
Ko ugotovim, da sem prišla do ovire in otroku ne bom mogla pomagati. Za vse otroke bi rad naredil vse in včasih naletiš na neko težko situacijo, na katero nimaš vpliva, na primer težko sodeluješ s starši. Ne moreš rešiti vseh področij, včasih ne rešiš skoraj nič in to mi je težko.
Ko začneš delati s takimi otroki, vidiš, kako hvaležen si lahko za otroštvo, ki si ga imel, ker marsikdo od teh učencev nima tako lepe situacije. Ko naletim na take družine, mi je hudo, ker vem, da na ta del življenja nimam vpliva.
Kako se druženje s sestro razlikuje od dela z vašimi učenci?
Ko sva s Simono skupaj, se zelo trudim, da sem samo sestra. Ona ima svoje strokovnjake, ki se z njo ukvarjajo. Veliko se hecava, si nagajava, greva kam naokrog. Trudim se, da imava čim bolj sestrski odnos.
Tudi njej ni všeč, če se obnašam preveč strokovno. Zdaj je najstnica in jasno pove, če ji kaj ni všeč. V šoli pa je seveda več doslednosti, strokovnosti, potrpežljivosti.
Kakšne pozitivne učinke pri otrocih opažate pri projektu MUSInC?
Napredek otrok je bil neverjeten. Spomnilo me je na to, kako pomembna je glasba. Zelo jim je bilo zanimivo, imeli so ogromno pozornost. Njihov okus za glasbo je pogosto zelo ozko usmerjen, v času izvajanja projekta pa so ga imeli priložnost razširiti in spoznati nove glasbene zvrsti.
V tem projektu so se poleg glasbenih veščin naučili tudi drugih spretnosti. Na primer, kako pristopiti do slavne osebe, saj ne moremo kar teči do nje in je objeti. Skupaj smo se učili, kakšna vprašanja lahko postavljajo, kaj je primerno reči in kaj ne.
Napredek je bil ogromen tudi na glasbenem področju. Ko smo marca pripravljali nastop za mamice, je bilo vse zelo kaotično, že maja pa so v zboru zapeli Ditkino pesem Ne bodi kot drugi. Med njihovim petjem se mi je naježila koža. Tako zelo so napredovali, da so se odzivali na mojo roko, ko sem dirigirala. Bili so zelo zavzeti.
Navadno imajo težave s koncentracijo, na zaključni prireditvi pa so se vrhunsko odrezali, zdržali so generalko, čakali na začetek, med prireditvijo lepo sodelovali in ostali še na pogostitvi, kar je zanje res ogromen napredek.
Tudi za učitelje je bilo krasno, ker smo imeli priložnost sodelovati z odličnimi slovenskimi glasbeniki. Tudi sami glasbeniki so bili zelo zadovoljni in se imeli lepo.
Kako se odzivate na neposrednost oseb s posebnimi potrebami oziroma, kot rečemo, da so brez “filtra”?
Meni je njihova neposrednost velik plus. To je ena od stvari, zaradi katerih mi je dobro delati z njimi. Pri njih ni preračunljivosti. Taki osebi si všeč ali pa ji nisi. To me ni nikoli spravljalo v stisko.
Naučila sem se sprejemati takšna vprašanja in postavljati meje. Verjamem pa, da so lahko ljudje presenečeni, zanje je to šok, njihovo neposrednost lahko razumejo negativno.
Zato se v razredu vedno trudim, da si svoje otroke predstavljam, ko bodo odrasli. Pomembno mi je, da jih učimo ustreznih socialnih veščin, to pa zahteva veliko truda, ponavljanja.
Nam lahko zaupate kak lep utrinek dela z osebami s posebnimi potrebami?
Ogromno jih je. Vsa poznanstva, vsi ljudje, ki jih srečaš na tej poti, so en velik blagoslov, od oseb s posebnimi potrebami se lahko veliko naučiš.
Pred kratkim se mi je zgodilo, da je do mene prišel nekdanji učenec, ki je iz srca sovražil branje in pisanje, na začetku je trajalo kar nekaj časa, preden je prvič prijel svinčnik v roke. Zadnjič sva se srečala in je obujal spomine na obdobje, ko sem ga učila, in mi je rekel: “Učiteljica, če ne bi bilo vas, ne bi znal nikoli brati in pisati.” To, da je sam to ugotovil in mi to povedal, me je res ganilo.
Kako vas osebe s posebnimi potrebami spremenijo, česa vas učijo?
Naučiš se mirnosti, potrpežljivosti. Trudim se, da bi se od oseb s posebnimi potrebami naučila manj komplicirati v življenju, biti bolj hvaležna za vsak trenutek in uživati v njem, manj preračunavati.
Kaj v naši družbi pogrešate glede vključevanja oseb s posebnimi potrebami?
V zadnjih letih opažam napredek, si pa želim, da bi bilo na splošni vsakodnevni ravni več priložnosti za vključevanje teh oseb, več normalizacije. Včasih se je dobro vprašati, kaj je normalno. Kdo je normalen in kdo ima posebne potrebe? Vsak človek ima neke svoje posebne potrebe. Da bi bilo manj nekega predalčkanja. Spekter posebnih potreb je zelo širok.
Da bi se več govorilo o tem v medijih, da bi se večkrat pojavljali na dogodkih in bi se več govorilo o njihovih dosežkih. Da je malo bolj samoumevno, da se neki skupini pridruži oseba s posebnimi potrebami. Vsi si želimo ljubezni, vsi si želimo sprejetosti in tako dalje. Nekateri si še vedno ne upajo v javnost, ker jih je strah pogledov, ki se obračajo za njimi.
Želim si več vključevanja in povezovanja že od vrtca naprej. Težko je, če v odrasli dobi prvič srečaš osebo s posebnimi potrebami. Zato bi moralo biti več povezovanja med šolami, skupne aktivnosti, športni, kulturni dnevi, potem bi bilo to veliko bolj normalno. Brez tega pa ostaja strah pred neznanim, kar je čisto logično, vendar tega ne bi bilo, če bi se že otroci seznanili s tem.
Kaj si želite, da bi vedeli o osebah s posebnimi potrebami?
Osnovne potrebe so pri vseh ljudeh enake. Najtežje mi je, če se jih nekdo boji ali se mu preveč smilijo. Tako kot smo bili mi rojeni z nekimi posebnostmi, tako so bili tudi oni. Ne glede na to, kaj bomo naredili, tega ne moremo spremeniti. Čeprav nam je to včasih težko razumeti, se naš odnos povsem spremeni, ko ta dejstva sprejmemo.
Sama rada ozaveščam o tej temi in o tem, da je njihova prisotnost v družbi nekaj vsakdanjega. Želim si, da ne bi videli toliko razlik in posebnosti med “njimi in nami”, ampak bi iskali skupne lastnosti.
