V novi oddaji Reflektor smo gostili priznanega slovenskega predavatelja, profesorja, raziskovalca in logoterapevta Sebastjana Kristoviča. Sebastjan je gost številnih šol za starše po vsej Sloveniji in ima z vzgojnimi dilemami nemalo izkušenj. Predstavil nam je nekaj zgrešenih konceptov vzgoje ter dal nekaj vzpodbudnih smernic, kako vzgajati otroke. Saj veste – včasih smo tem bolj zmedeni pri tem, kolikor več nasvetov preberemo. Ob tem pa nam je povedal tudi nekaj o tem, kako je bil sam vzgojen in za kaj je hvaležen svojim staršem.
V čem je problem permisivne vzgoje?
Dandanes se dogaja nekaj nepredstavljivega, in sicer da starši niso več kos svojim otrokom, to pa se dogaja že na predšolski ravni. “Paradigma permisivne vzgoje, ki smo ji bili izpostavljeni 30 let, je namreč naredila svoje. Skorajda ni več strokovnjaka s področja vzgoje, psihologije ali izobraževalne stroke, ki bi še zagovarjal permisivno vzgojo. Vidimo, da je to neke vrste slepa ulica,” pravi Sebastjan Kristovič.
Starši, še posebej mame, s(m)o se prelevili v 24-urni servis za izpolnjevanje otrokovih najmanjših potreb. Otrok še niti ne utripne s trepalnicami, ko mama že skoči: “Zato na svojih šolah za starše in na izobraževanjih mamam skušam dopovedati, da jim ni treba biti otrokom vedno na razpolago. Če smo 30 let nazaj starše morali učiti, da se je z otrokom treba tudi kaj ukvarjati, se z njim pogovarjati itd., je danes situacija nasprotna. Danes moramo učiti: Ne se toliko ukvarjati z otrokom. Dajte mu malo miru.”
Vabljeni, da si ogledate celotno oddajo:
Zakaj z njo otroku delamo škodo?
“Ko starše vprašam, kaj so pripravljeni narediti za svojega otroka, v en glas odgovorijo: ‘Vse!’ Ravno v tem je problem. Otroke smo s tem oropali dragocene izkušnje, da si sami gradijo svojo samopodobo, jih preveč zaščitili. Nič ni narobe s tem, če ima otrok kdaj popraskana kolena, če ga opeče kopriva ali piči čebela. Radi bi odgovorili na vsako njihovo najmanjšo potrebo, še preden jo sploh začutijo.”
Na otroka moramo gledati kot na celostno bitje: telesno, duševno in duhovno in da je na poti nekakšnega osamosvajanja. Kristovič opozarja, da vzgajamo otroke, ki so izredno nesamostojni. “Predavam na več študijskih programih in imam letno tudi po 1.000 študentov. Vidim, da se je raven nesamostojnosti dvignila celo v študentska leta. Mame na fakultetah urejajo stvari namesto svojih sinov.
S paradigmo vse za otroka jih na nezavedni ravni prisesamo nase, zaradi česar se ne morejo ali nočejo osamosvojiti. S tem jim dajemo vedeti, da oni ne zmorejo ali da jim ne zaupamo. Gre za nevidno popkovino, ki kar traja in traja, se vleče tja v trideseta ali štirideseta leta otrokovega življenja.”
Kaj je smisel in cilj vzgoje?
Oče v družini mora biti steber, vanj se sin sicer zaletava in ga preizkuša, ampak oče mora “stati inu obstati”, kot je rekel Primož Trubar. Vlogi mame in očeta se seveda dopolnjujeta, a oče in mama nista enaka. “Danes smo v neki krizi moških, o čemer se veliko govori. Ampak to vidimo v praksi, vidim pri delu s pari, vidim pri študentih, pri mladih. Študentke pravijo, da ni pravih moških. Mlade mame tožijo, da so za vse same oziroma da morajo najprej same poskrbeti za otroke, potem pa še za moža.
Temelj družine ni otrok, ampak partnerski odnos. Naloga vsakega starša pa je, da otroke vzgoji tako, da bodo čim prej odleteli v svet. Kajti mama otroka ni rodila zase, ampak ga je rodila za svet.”
Smisel vzgoje je opolnomočiti otroka in ga pripraviti za življenje. Da se bodo življenja sploh “lotili” in da bodo razumeli, da so sami piloti svojega življenja: “Ampak ti sam imaš življenje v svojih rokah. Da ne kriviš vedno drugih za vse, kar gre narobe. Tudi če smo iz manj srečnih okoliščin, se moramo vprašati: Kaj bom pa jaz storil za to, da bo moje življenje imelo smisel? Kakšen mož in oče bom pa jaz? Kakšna žena in mama bom pa jaz? To pomeni vzgajati za odgovornost.
Ko sem bil jaz otrok, sem zjutraj, preden sem šel v šolo, vsako jutro slišal kratko pridigo (bil sem bolj divji otrok): Glej, da boš v šoli priden, da ne boš divjal, pa poslušaj! Dandanes pa rečemo zjutraj otrokom: Uživaj, fajn se imej!”
Reflektor? Kaj pa je to?
Ti si najbolj zatežena mama na svetu!
Zagotovo, kajti ne moreš biti medtem na tablici ali telefonu, ampak moraš otroka pred sabo videti, ga začutiti, kaj se v njem dogaja, kaj se dogaja v najstniku, najstnici. “Staršem pa na predavanjih povem, da ni njihova naloga biti otrokovi prijatelji. Otrok tega ne pričakuje od svoje mame in očeta. Otrok potrebuje očeta, stabilno figuro, pozitivno avtoriteto, ideal in vzor. Oče mora biti nekdo, na kogar je otrok ponosen.”
Ko hčerka mami reče: ‘Ti si najbolj zatežena mama na svetu,’ naj to za mamo ne bo tragedija, češ, kako sem slaba mama. Ravno nasprotno, to je zanjo potrditev, da dela prav,” poudarja Sebastjan Kristovič.
Predpogoj za dobro vzgojo je seveda ljubezen. Starši morajo dati otroku vedeti, da ga imajo brezpogojno radi in da ga sprejemajo takega, kot je. Otrok se mora pri njih počutiti varno. Vendar pozor: “Ljubezen pa zame ni v tem, da npr. zakonsko posteljo preoblikujemo v družinsko posteljo. Pač pa moramo otroka gledati skozi perspektivo prihodnosti, videti ga moramo čez 10, 20 let. Sam sem hvaležen mami in očetu za dobro vzgojo, bila sta dosledna, čeprav sem bil kar divji in neubogljiv otrok. Bila sta tudi med seboj usklajena in enotna v svoji vzgoji, kar zelo cenim in kar je res pomembno za vzgojo, pa vidim, da dandanes med starši tega pogosto ni.
Kaj pa kazen?
Otrok mora vedeti, da določena dejanja prinesejo posledice. Kazen seveda ne sme biti izraz starševske nemoči, izražena v afektu, pač pa gre za mirno posledico neupoštevanja dogovora. “Kazen ni neka umetna tvorba, pač pa gre za nekaj, kar je del življenja. Če grem npr. prepozno spat, ker predolgo v noč bedim ali delam, naslednji dan občutim posledice v obliki utrujenosti, zaspanosti itd. Če se ne gibljem, če 30 let nezdravo jem ali podobno, pridejo neke posledice zame. Ne gre za ‘kazen’, pač pa za logično posledico nekega napačnega delovanja ali nedelovanja.”
Kaj otroci potrebujejo, da bodo srečni, izpolnjeni?
“To je dobro in bistveno vprašanje,” pravi Kristovič. “Naprej povem, česa ne potrebujejo: zaslonov. Ti jih delajo nesrečne. To je rak rana našega časa. Osebno mislim, da so zasloni največji kradljivci našega časa, odnosov in duševnega zdravja. Otroci potrebujejo to, da jim pustimo to, da so lahko otroci. Postati moramo varuhi otroštva in otrokove duše, da bodo ti ljudje v življenje vstopili pogumno, z navdušenjem in vedoč, da morajo nekaj dati od sebe.”
