Lucija Vrankar je večini mlajše populacije znana pod imenom Lucy TIME. Lucija je po poklicu vzgojiteljica predšolskih otrok, tri leta pa je delala kot stevardesa v tujini. Utrinke s svojih potovanj in o delu stevardese deli tudi na družbenih omrežjih, predvsem na YouTubu in TikToku, kjer ima več kot 87 tisoč sledilcev.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Njena družbena omrežja so prežeta z dobro voljo in pozitivno energijo, s prisrčnim nasmehom pa se je začel tudi najin pogovor. “Sonce!” To je bila moja prva misel po uvodnem pozdravu. Ko sem jo vprašala, kaj ji polni baterije, je brez odlašanja povedala, da si novo energijo nabere v naravi in v družbi domačih in prijateljev. Seveda je najin pogovor potekal predvsem o njenem delu stevardese, o poklicu, ki je marsikomu le oddaljena skrita želja.
Tri leta ste delali kot stevardesa. Kako ste prišli do tega dela?
Do tega dela sem prišla prek nekega članka na Facebooku, kjer je pisalo, da bo večja letalska družba iz Emiratov zaposlovala tudi v Sloveniji. Rekla sem si, da bom poskusila, in sem se prijavila. Na razgovoru nas je bilo 100, ostalo nas je 10, na koncu pa smo službo dobili trije. Imeli so res visoke standarde. Šla sem res samo zato, da bi imela en intervju tudi v angleščini, ne da bi dobila službo, in potem, ko so mi jo ponudili, je bil to res velik šok zame in za mojo družino.
Kako vam je bilo zapustiti Slovenijo in oditi živet v tujino?
Bilo mi je zelo težko, se mi pa zdi, da me je gnalo to: “Zdaj sem mlada, zdaj moram to narediti.” Bilo mi je tudi lažje, ker sem malo pred tem ravno diplomirala in tako končala faks. Če tega ne bi bilo, bi mi bilo težje, ker bi vedela, da me doma potem še nekaj čaka. Tako nisem zapuščala ničesar, razen moje družine in bližnjih. Takrat nisem imela službe, niti načrtov za prihodnost, zato mi ni bilo težko iti.
Bilo je pa težko, ker sem šla prva od doma. Bilo je težko meni in mojim staršem – ko sem videla, kako težko je bilo njim, je bilo meni potem še težje.
Kako vam je bilo živeti v Dubaju? Je življenje tam res tako glamurozno, kot si ga predstavljamo? Kako ste se spopadali s hitrim tempom življenja?
Zdi se mi, da imam tu, v Sloveniji, več ur v dnevu, kot pa sem jih imela v Dubaju, pa tukaj počnem več stvari. V Dubaju sem bila dva dni na teden, preostali čas sem letela in spala po hotelih. Ta dva dneva sta minila zares hitro, saj je bilo vse, kar sem naredila, da sem se morala spočiti, naspati, oprati oblačila, se dobiti s prijatelji, pospraviti stanovanje, kupiti hrano, kaj skuhati … In če vse to opraviš v enem dnevu, se dan kar izgubi, kaj šele, da bi našla čas za sprehod, telovadbo … Vedno se mi je zdelo, da imam v Dubaju premalo časa.
Kar pa zadeva življenje v Dubaju: ljudje delajo od devetih zjutraj do šestih zvečer. Vsi so bolj naravnani na službo, težko ima kdo čas za kavo, še za to se moraš dogovoriti dva tedna vnaprej. Vse je bolj načrtovano, nespontano. Ker je to mesto, moraš vzeti v zakup, da boš za to, da nekam prideš, potreboval vsaj 45 minut. Samo mesto je pusto, samo pesek, beton in vročina. Saj stavbe so lepe, ampak ko jih gledaš vsak dan, vidiš, da nimajo nobene duše. Dubaj ni mesto, po katerem bi lahko hodil peš, ne moreš se voziti s kolesom, ker ni prehodov za pešce, ni podvozov, nadvozov.
Ste kaj posebno pogrešali?
To, da bi si znali ljudje vzeti čas tudi po službi. Samo žal je delovnik tak, da ti ne preostane nič časa, da bi šel na pijačo s prijatelji. Zelo sem pogrešala tudi naravo. Živim na vasi in se sploh nisem zavedala, da sem tako navezana na naravo. Drugače se “zluftaš”, če greš v naravo, kot pa če greš v fitnes.
Kaj vas je pri tem delu najbolj pritegnilo?
Najbolj me je pritegnila dinamika, da sem bila en dan v Avstraliji, naslednji dan v Južni Ameriki. Presenetilo me je tudi to, kako smo si ljudje podobni. Ne glede na to, da prihajamo z različnih koncev sveta, da smo bili drugače vzgojeni, da smo iz različnih kultur, smo globoko v sebi vsi isti. Vsi imamo sočutje, vsi smo usmerjeni v to, da živimo svoje življenje tako, da bodo drugi zadovoljni z nami, da bi bili mi zadovoljni sami s sabo. Vsi stremimo k srečnemu življenju. To me je vedno navduševalo. Vedno sem mislila, kako smo si različni, kako je svet velik, zdaj pa imam občutek, da smo si vsi podobni, samo drugače smo bili vzgojeni. Ne glede na to, v kaj verujemo, vsi verujemo v nekaj več.
Kam ste pa najraje leteli?
Država, ki me je najbolj spomnila na dom, je Nova Zelandija, ker je bila tako zelena. Ko sem prišla tja, sem se prav zjokala: “Moj Bog, narava, trava, sonce!” Ne veš, koliko to manjka v Dubaju. Tam sem imela do prvega lokalnega parka, kjer je bila trava, tri kilometre peš, kar je sploh poleti, ko je zelo vroče, skoraj nemogoče.
Najbolj osupljiva destinacija mi je pa zagotovo New York, eno največjih mest na svetu. Presenetil me je s svojo raznolikostjo, nebotičniki, podzemnimi železnicami.
Vam v spominu ostaja kakšen dogodek, ki vas je posebej ganil ali pa nasmejal?
Lahko povem eno zgodbo, ki se je zgodila šest mesecev po tem, ko sem odšla od doma. Takrat še nisem imela dopusta, slovensko sem govorila samo po telefonu z domačimi, vse ostalo je potekalo v angleščini. Potem sem delala na letu iz Mavricija nazaj v Dubaj. Spomnim se, da sem v daljavi slišala – nisem točno vedela, ali je bila slovenščina, hrvaščina, srbščina, skratka – slišala sem nek balkanski jezik. Začutila sem, kot da bi bila skoraj doma.
Potem sem pristopila do tega para in v angleščini vprašala, od kod sta. Povedala sta, da sta iz Slovenije. Začela sem jokati, solze so mi lile, njima pa ni bilo nič jasno. Potem sem jima povedala, da sem tudi jaz iz Slovenije in da že šest mesecev nisem govorila slovensko, tako da sta potem razumela, zakaj sem tako čustvena. Takrat sta mi zares polepšala dan.
Ste imeli hudo domotožje?
Domotožje sem imela, kadar sem imela čas. Tempo službe je tak, da vse poteka zelo hitro in enako: greš na let, prespiš, letiš nazaj, spiš, opereš obleke in spet na novo. Domotožje je pa prišlo bolj ob praznikih, ko veš, da ima nekdo rojstni dan, ti pa ne moreš biti z njimi.
Kaj priporočate posameznikom, ki imajo strah pred letenjem – kaj največkrat pomaga, da ga lahko premagajo?
Najprej naj si na YouTubu pogledajo videe, kjer razložijo, zakaj letalo ne pade dol. Jaz sem si to najlažje predstavljala tako (pa predlagam, da poskusite to doma): vzameš lonček želeja in daš notri figurico iz kinder jajčka. To predstavlja letalo na nebu. Če treseš žele, to pomeni turbulenco, ampak figurica ne bo šla na dno – obstala bo, saj jo obdajajo različne sile. Največkrat se ljudje ne bojijo leta, ampak se bojijo turbulence.
Če se zares bojiš leta, pa predlagam, da greš na letalo z osebo, ki ji zaupaš, da poslušaš kakšno glasbo, da se umiriš; drugim pomaga, da sedijo ob oknu, da točno vedo, kdaj vzletimo, kdaj pristanemo, spet drugi pa raje mižijo. Pomagajo tudi kakšne tablete za spanje, zakaj pa ne – seveda v zmernih količinah. Pa naj vas ne bo strah stevardese vprašati za kozarec vode ali za nasvet, ker smo tam zato, da pomagamo.
Do katerih spoznanj ste prišli v teh letih, ko ste delali kot stevardesa?
Aviacija mi je postala zelo ljuba panoga in nikoli si nisem mislila, da bi lahko delala kot stevardesa, ker v Sloveniji ni več letalske družbe, kar mi je res zelo žal (če bo to bral kakšen bogat Slovenec, prosim, kupite letališče, jaz se takoj prijavim za stevardeso 😉).
Spoznala sem, da se marsikaj naučiš, ko si enkrat sam. Vedno sem si govorila, da nisem dobra v papirologiji, v logističnih stvareh. Ampak ko si sam, nekako kar spelješ, odpreš bančni račun na drugem koncu sveta, čeprav sploh ne veš, kaj si podpisal. 😊
Svet je manjši, kot si mislimo. Če se usedeš na letalo, potrebuješ samo dva leta in si okoli sveta. In ljudje smo si bolj podobni, kot mislimo.
Začela sem ceniti stvari, ki so mi bile prej morda samoumevne. Nisem vedela, da moja glava in moje telo tako potrebujeta naravo. Spoznala sem, da leta zelo hitro tečejo. Ko sem po 10 mesecih spet prišla domov, sem na mojih bližnjih videla, kako so se postarali.