Sara Ahlin Doljak je ena najuglednejših odvetnic v državi, predavateljica na fakulteti, predvsem pa svetla pričevalka lepote Življenja, čeprav jo to močno preizkuša. Zaradi multiple skleroze namreč že nekaj časa ne more govoriti in hoditi, sporazumeva se s komunikatorjem, piše težko. Vseeno, tudi brez glasu in z omejenimi možnostmi gibanja, skupaj z možem in otrokoma širi radost, sprejemanje, upanje, hvaležnost, ljubezen.
Sara, kaj vam po desetih letih bolezni, ki je znatno omejila vaše telesne in še posebej komunikacijske sposobnosti, pomeni božič?
To je najbolj čudovit čas v letu. Okraski so lepi. Luči so čarobne. Ljudje se zdijo bolj veseli. Zame je božični čas poglobljen čas veselja dajanja in prejemanja. V zadnjih letih občutim še večjo moč družinske tradicije – kot je postavljanje jaslic, branje prazničnih in duhovnih zgodb, peka piškotov in petje pesmi –, zaradi katere se vse čuti posebno. Za našo družino ta čas pomeni opomnike hvaležnosti in ljubezni, ki si jo delimo družinski člani, in načine, kako povedati mislim nate brez izgovorjenih besed.
Kako božič praznujete v zadnjih letih vi osebno in vaša družina? Čemu posvečate še posebno pozornost?
Za božič smo vedno zbrani na večerji z mojimi starši pri nas doma in se veliko pogovarjamo. Po skupni večerji do odhoda k polnočnici Bojan in otroka postavljajo mah in jaslice. Veliko se pogovarjamo o hvaležnosti in upanju v naših življenjih. Podelimo si doživete izkušnje, spomine, razmišljanja in zahvale za leto nazaj in kaj nam pomeni rojstvo Jezusa v nas za naprej.
Upanje gre prek naših moči, našega uvida in volje. Rojstvo, ki prihaja, nam govori o drugačnem upanju, upanju, v katerega lahko zaupamo, je otipljivo in razumljivo v našem življenju, če le dopustimo Božji dotik. On vstopi v naš svet in nam podari moč, da vsak trenutek delujemo, živimo, četudi je težko. O tem se pogovarjamo. Jaslice v svoji preprostosti kličejo k zaupanju: vsaka od nas je zatopljena v to ozračje (za)upanja, v ozračje varne navezanosti otroka na starša. Rojstvo, ki prihaja, je moj vzklik: “Da, življenje!”
“Moje vodilo je: ‘Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.’ Sprva sem si narobe razlagala, da je ta Moč moja. Zdaj vem, da je podarjena, da je milost,” ste mi dejali, ko sva se pogovarjala nekoč v prvih mesecih delovanja Aleteie. Katera nova spoznanja vam je prineslo naslednjih pet let soočenja z boleznijo in slabšanja stanja? Tudi z ozirom na božične praznike.
Vrednote Življenja, za katere se zavzemam, so srčika mojih pogovorov v naši družini, med prijatelji, v odvetniški pisarni, mediacijah in na predavanjih s študenti. Brez vrednot ne moremo preživeti, sploh na dolgi rok ne, saj jih je treba udejanjati vsak dan. Vsak dan znova in znova.
Te dni me nagovarja Hvaležnost. Hvaležnosti ni v materialnem. Še vedno sem pravnoformalno lastnica kupa stvari, ki sem jih kupila z delom in jih še pred nekaj leti nisem hotela izgubiti. Zakaj in čemu pišem v pretekliku. Ker sem jih “morala” imeti. Zaklepala sem jih z “najboljšimi” ključavnicami in v železnih omarah, z zavarovalnimi policami zavarovala imetje, z nesproščenimi mislimi in strahom.
Sara Ahlin Doljak osebno:
Problem niso stvari, ampak ograje, s katerimi sem jih ograjevala. Srž je emocionalna vrednost, ki sem jo lepila nanje. Večal se je strah pred izgubo, zaradi posedovanja kupa materialnih stvari, ki jih lahko vsak hip izgubim. Dovolj je bilo, spustila sem vse. Jaz nisem moje materialne stvari. Ne gradim več svojega doma iz opek, lepe fasade in čistih oken, gradim ga z odnosi.
Za kaj ste hvaležni?
Hvaležna sem za dom in odnose, ker me odnosi dvigajo. Iz varnega pristanišča doma, kjer sem ustvarjalna, kjer sem zares Sara, se poglabljam vase in odhajam v svet. Dom, kjer so vezi med nami pomembnejše kot stvari. Kjer smo hvaležni in osvobojeni ječe materialnega. Temelj našega doma je Hvaležnost. Ni le beseda “hvala”; nesposobnost govora in šibkost telesa sta mi dala spoznanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v mojih očeh.
Pogovor je eden od temeljev odnosa, še posebej zakonskega. Kako s soprogom Bojanom nadomeščata klasičen pogovor? Kako vse se morata po vseh vaših preizkušnjah prilagajati v zakonu?
Najina povezanost se krepi, sploh sedaj, ko se ne moreva verbalno pogovarjati. Krepi se v smislu skupnih molitev, pogledov, dotikov, objemov in pisanja kratkih sporočil po telefonu čez dan, ko nisva skupaj doma. Ljubezen in sreča v najinem odnosu sta opolnomočeni.
Za vzdrževanje najinega odnosa je potrebno delo in vsakodnevna odločitev, da želiva biti skupaj. Vsako jutro, ko se zbudiva, podeliva drug drugemu križ na čelo, se poljubiva in objameva.
Kako se prilagajata?
Prilagodljivost je za naju postala način življenja. Redkokdaj se močneje vznemirjava zaradi majhnih stvari. Dragoceni skupni čas nama veliko pomeni. Še vedno greva na skupno večerjo, čeprav se hranim po sondi, v kino ali na glasbeni koncert, da ohranjava povezanost in uživava v skupnem času na drugačen način. Ko načrtujeva izlet, ne pozabiva razmisliti o dostopnosti z vozičkom. Darilo časa je preprosto kot glasno branje časopisa ali knjige, ker ne morem več tipkati z obema rokama.
Zdi se, da danes živimo v neki inflaciji besed – veliko njih, a malo povedanega. Zaradi oviranosti pri govoru verjetno velikokrat dobro razmislite, kaj boste povedali oziroma zapisali. Medtem ko mi blebetamo vsepovprek in spregledamo bistvo – slišati drugega. Kako potisniti na stran lasten ego in omogočiti slišanost tudi drugim, morda tišjim, bolj ranljivim?
Velikokrat, ko pričujem o Življenju, povem za vse žene, da imam preizkušen recept, ki je star že več kot pet let: “Ko sem obmolknila, je moj mož spregovoril in ob njem sem zacvetela in cvetim.” Tišina neizgovorjenih besed je zdravilna. Omogočila mi je, da sem se ustavila in srečala sama s sabo.
Ko sem v odnosu z nekom, si želim le eno in si v mislih rečem: “To mi povej, kar je v tebi, in o sebi mi boš povedal več kakor tvoja hiša, dobra hrana, tvoj parfum, glasba, ki jo poslušaš v avtu. Povej tisto, kar je očem nevidno, ušesom neslišno, rokam neotipljivo, nosu nezaznavno. Tisto je najpomembnejše. In tisto ima res pravo vrednost, kar imaš vedno v sebi. Tisto, kar te gradi, ne glede na to, kaj je okoli tebe.”
Pričujem z življenjem, da je vse, kar imamo, kar posedujemo, relativno. V trenutku lahko vse izgubimo. Ostanejo pa nam vezi, ki smo jih spletli med seboj. Vsi smo bolj bogati, kot si mislimo. Vprašanje je le, kaj izberemo: imeti ali zares živeti? Besed je preveč, verjemite mi. Človek z dejanji, zgledom, s poslušanjem govori bolj kot z besedami.
Že štiri leta zapored ste se uvrstili na lestvico desetih najvplivnejših pravnic in pravnikov v Sloveniji po izboru portala iusinfo.si. Dve leti zapored ste najuglednejša pravna strokovnjakinja po izboru Tax-Fin-Lex. Dokaz, da volja, znanje in odločnost najdejo pot kljub številnim oviram?
V letih življenja z boleznijo se je okrepilo zaupanje do dela, ki ga opravljam, in življenja nasploh. Upam si slediti notranjim željam, ki prihajajo iz srca. Prišel je smisel bivanja, ki me osrečuje na dolgi rok, in ne prihaja iz mojega uma in tudi ni konstrukt mojih prepričanj, temveč prihaja iz globin v vsakem trenutku posebej.
Prisluhnem in sledim notranjemu vzgibu ter točno vem, kaj storiti v danem trenutku. S tem pa je moje življenje postalo preprostejše. Spoznala sem, da v vsej naglici bivanja nisem razumela smisla, saj sem ga gradila na napačnih “materialnih temeljih”. Na zunanjem, na vsem, kar se je videlo.
Prihaja knjiga Sare Ahlin Doljak
“Zasnovali smo jo v dveh delih. Prvi del je kratka pripoved o Sarinem življenju od njene mladosti, prvih znakov bolezni, do poroke z Bojanom in preizkušenj, ki so sledile. Drugi del pa so Sarina razmišljanja ob različnih trenutkih v življenju, v katerih je skupaj s svojimi najbližjimi našla življenjske lekcije, ki navdihujejo, poučujejo in dvigajo iz praznin, strahov in dvomov.”
“Osebno mislim, da je to ena tistih knjig, ki te prebudi. Ni me prizemljila, nasprotno. Pomagala me je usmeriti na bistveno, na nebeško, na večno. Knjiga bo izšla v začetku februarja pri Družini in Življenju.”
Sara, kaj bomo lahko prebrali v vaši knjigi?
V zapisih v moji knjigi so čista, preprosta, pristna čustva. Mogoče se bo bralcu zdelo, da me osebno pozna. Smejali se bodo, se čudili, jokali in razmišljali. Hvaležna sem za dobre stvari. Zapisi so zapisani s srcem, pogumom in namenom, da delim skrivnost in veselje ter hvaležnost življenja z multiplo sklerozo. Z odkritostjo, zaupanjem in humorjem delim trenutke veselja in strahu ženske – žene, matere, hčerke, prijateljice, pravnice.
Koliko prazne zgovornosti je v današnjem času, na vseh področjih življenja. Veliko govorjenja v neskončnost in nič povedanega. Veliko več povedo naši pogledi, z malo besedami in z gestami. Današnja e-komunikacija je pomembna: elektronska pošta in socialna omrežja, najdragocenejša pa so srečevanja, ko začutimo bližino sogovornika, ko ga vidimo in slišimo. Najdragocenejša je komunikacija preko srečevanja ljudi tam, kjer smo in kakršni smo. O tem govori moja knjiga, o življenju hvaležnosti in veselja brez prazne zgovornosti.
Kako je videti vaš delovnik?
Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala poučevati na fakulteti ter voditi mediacij na sodišču v Ljubljani. Zavedam pa se, da je včasih težko gledati odvetnico in mediatorko na vozičku in brez glasu. Značilnost mojega delovanja v odvetništvu in poučevanju je “univerzalna dostopnost”. Več poslušam in manj govorim. Moji govori so neposredni in brez mašil.
Že dolgo se mi ne zdi nič posebnega, da med bolniško odsotnostjo dobivam sporočila strank in študentov, da jih zanima, kdaj bo sodna obravnava, nekdo potrebuje listine iz spisa, spet drugi pomoč, kako se lotiti seminarske ali zaključne naloge. Pri Evropski pravni fakulteti sem nosilka osmih predmetov in vse predavam z govornim komunikatorjem.
Ta govori besedilo, ki ga tipkam sproti ali pa ga vnaprej pripravim. Študenti, stranke, kolegi na fakulteti in sodiščih so tak način podajanja snovi in govora dobro sprejeli. Pred kratkim sem prejela pismo študentke. Pisem spodbud in zahval je veliko.