Davidu iz McAllena v Teksasu so marca 2004 zdravniki povedali strašno novico. Imel je bolno srce, ki je delalo s tako zelo zmanjšano kapaciteto, da so mu napovedali še največ dve leti življenja. “Prvih nekaj dni po tej diagnozi sem bila kot zombi. Bila sem povsem na tleh, moja edina molitev je bila: Bog, pomagaj mi skozi to,” pripoveduje njegova žena Toni.
Napovedali so mu še največ dve leti življenja
Tudi drugo in tretje mnenje se nista razlikovala od prve diagnoze. David je začel svojo družino in najbližje pripravljati na to, da bo v roku leta ali dveh umrl. Srce se mu je trgalo, ko je moral to povedati svojima dvema odraščajočima hčerama.
S Toni sta ogromno molila in prebirala Sveto pismo. Molila sta za to, da bi David prejel srce darovalca. Za gorečo molitev sta prosila tudi vse sorodnike, prijatelje in znance iz cerkve. Vsi so se združili v molitvi.
“Bog, prosim, ozdravi Davidovo srce”
“Nekoč pa sem se kar naenkrat zavedela, kaj pravzaprav prosiva Gospoda. Prosila sva za to, da bi mu presadili srce, ampak za to bi moral najprej nekdo umreti. Dobesedno prosila sva, naj nekdo umre, zato da bi lahko David dobil njegovo srce.”
Od takrat naprej se je njuna molitev spremenila. Še vedno sta molila za čudež, vendar ne, da bi David dobil srce nekoga drugega, pač pa da bi Bog ozdravil njegovo srce.
Okoli zahvalnega praznika je David začel dobivati drobne znake in sporočila, da Bog dela. “V Matejevem evangeliju me je nagovoril stavek: ‘Jaz bom z vami vse dni do konca sveta.’ Še bolj pa me je zadel odlomek iz Ezekijela, ki pravi: ‘Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost.’ Trdno verjamem, da mi je Bog s tem poslal sporočilo, da zame pripravlja novo srce.”
Prosila sta za majhno znamenje: sneg na božič
Njegova žena Toni je molila: “Bog, hvala, ker ozdravljaš Davida. Vem, da ga ozdravljaš. Hvala, Gospod, hvala, hvala. Bilo pa bi čudovito, če bi nama naklonil čisto majhno znamenje. Nekaj čisto malega, morda sneg za božič … Bog namreč pravi, da naj bo naša vera vsaj tako velika, kot je gorčično zrno, in naj molimo: Zgodi se tvoja volja.”
Toni in David živita v mestu McAllen v Teksasu, kjer je 11 mesecev na leto tako rekoč poletje, en mesec pa imajo nekaj podobnega naši jeseni. Tistega božičnega večera, ko so šli že vsi spat, je Toni pogledala skozi okno in ugledala sneg, ki pada z neba. Bilo je točno takšno znamenje, kot ga je prosila od Boga. Čutila sem, da mi Bog govori: “Tukaj sem. Nikoli te nisem zapustil.”
Naslednje jutro se je ves južni Teksas zbudil v bel božič, kar se ni zgodilo že več kot sto let. Tri tedne pozneje sta se Toni in David peljala na Davidov mesečni pregled srca. Zdravnik je odprl izvide, široko razprl oči in rekel: “Ne vem, kaj se je zgodilo. Tega ne znam razložiti, ampak vaše srce je zdravo.”
“Midva pa sva se samo spogledala in rekla: O, midva pa veva, kaj se je zgodilo. Bog je uslišal najine molitve. Izročila sva se v Božje roke. Če imaš vero in zaupanje Vanj, bo poskrbel zate. Zdaj imava ne le brezmejno hvaležnost za čudež, ki se je zgodil, pač pa tudi nalogo, da ljudem pripovedujeva o tem, kako velik je Bog.”
