Poljska psihologinja in teologinja dr. Jolanta Próchniewicz podaja nekaj nasvetov, kako se odzvati, če se izkaže, da je naš otrok istospolno usmerjen.
Otrok pride k staršem in jim pove, da je istospolno usmerjen. Kako se odzvati, da ne zavrnete otroka, hkrati pa ravnate v skladu s svojo vero?
Prvič, ne bi smelo biti presenečenje, da se taka situacija zgodi v “normalni”, ljubeči katoliški družini. Druga, osnovna stvar – ne krivite otroka, ne zamerite mu. To ni njegova odločitev, ni njegova izbira!
Potek pogovora je odvisen od starosti otroka, saj se z najstnikom pogovarjaš drugače kot z dvajset- ali tridesetletnikom.
Začnimo torej z najstnikom. Kakšen naj bo odziv staršev?
Če pride 12- ali 13-letnik in reče: “Gej sem,” nam tega še ni treba jemati dobesedno. Mehanizmi za takšno izjavo običajno niso povezani s spolno usmerjenostjo, saj jo je mogoče ugotoviti šele ob koncu pubertete.
V tej začetni fazi otrok izraža svojo negotovost v zvezi s svojo spolno identiteto. Fantje te starosti to redko sporočajo neposredno. Na primer, fant, ki se na tem področju počuti nelagodno, pod blazino “skrije” gejevsko revijo, da jo mama najde, ko pospravlja njegovo sobo. Ali pa se “pomotoma” ne odjavi s strani s takšno vsebino. Primarna vloga staršev na tej točki je pomiriti najstnika.
Kako se odzvati, ko k nam pride starejši najstnik?
Ne podcenjujte ga, vendar tudi ne padajte v paniko. Nevednost o istospolni usmerjenosti pomeni, da lahko starši otroku zamerijo, kot da bi bila to njegova izbira. Kar nikakor ni res! Namesto tega lahko rečete: “Ne opredeljuj se še, ker se bo to morda spremenilo, ko boš na koncu pubertete.” Ali pa: “Če hočeš, se bomo o tem malo več podučili in se s tem skupaj soočili.” In kar je najpomembnejše: sporočilo staršev mora vedno vsebovati osnovno sporočilo, ki ga zelo pogosto ponavljam v naši svetovalnici: “Radi te imamo, vedno te bomo imeli radi, vedno se lahko zaneseš na nas.”
In ko govorimo o mladih odraslih, ki čutijo, da so istospolno usmerjeni?
Pri 20-letniku lahko domnevamo, da je puberteta mimo in ga moramo jemati resno. Vendar je pri tem spet najpomembneje, da otroku posredujemo ljubezen in naše sprejemanje. Šele nato lahko dodamo: “Midva imava svoj sistem vrednot in ga ne bova spreminjala. Želiva, da tudi v svojem obnašanju spoštuješ naša prepričanja.”
Kaj to pomeni v praksi?
Istospolna usmerjenost je usmerjenost in če se dojemaš kot gej oz. lezbijka, pomeni sprejeti to usmerjenost. Človek ni odgovoren za usmerjenost, ker to ni njegova izbira. Je pa odgovoren za njeno sprejemanje in tisto, kar sledi – za obnašanje, dejanja, odnos.
Če je na primer naš sin istospolno usmerjen, lahko na primer rečemo: “Ne dovolimo ti, da svojega partnerja pripelješ k nam domov. Če živita skupaj, ne prideva k tebi, dokler živiš z njim.” Nekoč so mi neki starši, ki so prišli na kliniko, povedali, da jim je sin odgovoril: “Saj sem ga vendar že pripeljal!” – ker je bil njegov prijatelj. “Toda ti si ga pripeljal kot svojega prijatelja in mi smo ga sprejeli kot takega. Ne dovolimo mu, da pride sem kot tvoj partner.” Za starše, še posebej za mamo, je to junaška poteza.
Otrok, ki se znajde v tej situaciji, verjetno ne bo cenil tega junaštva …
Takšen odnos daje mladim referenčno točko. To je za otroka, ne glede na to, ali ima 14 ali 40 let, najpomembneje. Kot je rekel Gandhi: “Naslonimo se lahko le na tisto, kar se upira.” Če starši popuščajo otroku, otrok ne bo imel referenčne točke. To je kot hoja po napihljivi postelji: če se opotečemo in se naslonimo na stol, se z njim prevrnemo. Toda če se naslonimo na zid, nam bo dal oporo. In takšna opora naj bodo starši – če se otroku podre ves svet, podzavestno ve, da so oni referenčna točka.
V kakšni situaciji?
Nekoč so me poklicali starši, ki so me obiskali približno deset let prej, ko jim je njihov sin razkril, da je gej. “Rekla sva, kot ste nama svetovali: rada te imava, vedno te bova imela rada, na naju se lahko zaneseš v vsaki situaciji. Zdaj pa ne veva, kaj storiti.” Njun sin se je preselil k partnerju, oba sta imela službo in dobro življenje. Nekega dne pa je njun sin prevaral svojega partnerja in se okužil z virusom HIV. Partner je to izvedel in ko se je sin nekega dne vrnil iz službe, je na hodniku našel zamenjane ključavnice in kovčke. Poklical je starše in jih vprašal, ali se lahko vrne k njim.
Kaj naj storijo? V naši svetovalnici ne dajemo posebnih navodil, ljudem ne pravimo, kaj točno morajo storiti. Zato sem ponovila, kar vedno govorim. In sta ga sprejela. To je referenčna točka – če vse drugo odpove, vem, da še vedno obstajajo starši, ki me še imajo radi.
Rada te imava, ampak … – to mladih ne prepriča. Če me imaš rad, me imej rad skupaj z mojim življenjskim sopotnikom. Kako se s tem soočiti? Za starše je to velika bolečina, saj želijo imeti odnos z otrokom, otrok pa se lahko počuti zavrženega, ker ga ne sprejemamo v celoti.
Gre za vprašanje tako imenovane pogojne in brezpogojne ljubezni – obe sta potrebni, da se človek pravilno razvija. Tako kot v krščanstvu: Bog človeka neizmerno ljubi, a ne sprejema greha in zla. Brezpogojna ljubezen pomeni ljubim te in pika. Pogojna ljubezen pa sporoča ljubim te, ker si takšen. To spodbuja rast. V omenjenem sporočilu pravimo: ljubimo te in vedno te bomo ljubili – to je brezpogojna ljubezen, greha pa ne bomo sprejeli – pogojna ljubezen, ki povzroča spremembo, to je razvoj. To je za otroka vprašaj: kako to, da starši, ki me imajo tako radi, nočejo popustiti pri tem vprašanju?
Torej lahko rečete, da starši to počnejo za večje dobro otroka?
Da, ampak tudi zase. Spomnimo se, da je z vidika vernikov naša prva naloga doseči odrešenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
