Adventni čas je v zadnjih letih doživel preporod ‒ in to z dobrim razlogom. Kristjani vseh veroizpovedi so uvideli, da se je treba duhovno pripraviti na Jezusov prihod, na božič. Izberite katerokoli adventno pobožnost: precej verjetno boste v njej deležni nasveta, da upočasnite svoj tempo, si vzemite čas za tišino in si odpočijte od prazničnega vrveža.
Težava je v tem, da nekateri med nami morda ne bodo mogli upočasniti svojega življenja. Mnogi živimo v okoliščinah, ki nam zaradi ljudi, odvisnih od nas, dopuščajo zelo malo počitka. Kaj pa, če se v tem prazničnem obdobju ne morete odpovedati nakupovanju, potovanjem ali prireditvam? Ali če si tega niti ne želite?
Zase vem, da se vseh teh stvari veselim vse leto in da zame predstavljajo svetlo piko na i v naglici vsakdanjega življenja. Začela sem se spraševati – ali se lahko lotim prazničnih projektov in nalog ter se kljub temu duhovno pripravim na božič? Ali obstaja advent za ekstrovertirane osebe?
Navdih od Janeza Krstnika in Device Marije
Znamenje sem našla v mašnem nagovoru, ki nam ga je v lanskem adventu predstavil naš diakon. Govoril je o Janezu Krstniku, ki je v Svetem pismu pravo nasprotje tihega lika. Njegova vloga je, da je glasen, da “pripravi Gospodovo pot, da izravna njegove steze”. Janezova celotna vloga je dejavna; ljudem nenehno glasno oznanja, da prihaja Jezus.
Devica Marija nam je pogosto dana za zgled tihe kontemplacije, toda ob vnovičnem branju zgodbe o Gospodovem oznanjenju sem opazila novo podrobnost: takoj ko je Marija prejela angelovo sporočilo, se je “v naglici odpravila” k sestrični Elizabeti.
Ne vemo, ali se je Marija odpravila k Elizabeti, da bi jo podprla v njeni nosečnosti, ali pa je sama iskala oporo pri starejši sorodnici. Vemo le to, da je Marija ta obisk štela za bistveni del svoje priprave na sprejem Jezusa.
Za Marijo še ni bil čas, da bi stvari ohranila v svojem srcu; bil je čas, da je tudi sama spregovorila, saj je na Elizabetin pozdrav navdušeno odgovorila: “Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.”
Češčenje zahteva delo
V resnici je za vsako češčenje potrebno delo. Vprašajte kateregakoli župnika in povedal vam bo o vseh praktičnih pripravah, ki so povezane z javnimi bogoslužji in pobožnostmi, predvsem na pomembne praznike.
V adventnem obdobju mnogi od nas, ki smo starši, poskušamo svoje otroke poučiti o tem času na različne načine, od uporabe Jezusovega rodovnika, da otroke poučimo o Jezusovih prednikih, do obhajanja praznikov svetega Miklavža ali svete Lucije.
Toda nekdo mora nakupiti vse potrebno, pripraviti praznične jedi in pozno ponoči napolniti nastavljene košare ali krožnike. Nekdo mora načrtovati bogoslužja za domačo cerkev.
Ne gre za to, da ne potrebujemo nekaj trenutkov za tišino in molitev. Vsaka ekstrovertirana oseba ve, da nas je na to treba opomniti! Kaj pa, če bi o vseh adventnih in božičnih pripravah namesto kot o odvračanju pozornosti od češčenja razmišljali kot o posebni obliki češčenja?
Drugi vatikanski cerkveni zbor govori prav o tem vidiku krščanskega življenja:
“Zato morajo verni laiki, da bi odgovorili na svojo poklicanost, svoje vsakdanje dejavnosti videti kot priložnost, da se združijo z Bogom, izpolnijo njegovo voljo, služijo drugim ljudem in jih vodijo v občestvo z Bogom v Kristusu.”
[Propositio 5, povzeto po Christifideles Laici]
Smo telesna in duševna bitja in delo naših rok lahko postane delo našega srca, če si to resnično želimo. Vsi, ki vam advent namesto tišine prinaša veliko dela, vedite, da lahko tako kot Janez Krstnik s pomočjo svojega dela in glasu “pripravimo Gospodovo pot”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
