Včeraj smo kupili nov sesalnik, ki nam bo pomagal pri odstranjevanju prahu in pršic. Naš dom je lep, ko je urejen, lep pa je tudi, ker je naš. Pa vendar naš dom včasih izgubi svoj čar in značaj ter se spremeni v nočno moro.
Opazujmo življenje za domačimi zidovi.
Včasih postane mož gost v lastnem domu: ne sme se gibati po stanovanju, saj mu žena očita, da vse umaže.
In žena postane varuška, ki posluša moževe pripombe, naj utiša otroke, ker so preglasni.
Ali pa žena postane služkinja, ki ji mož ukazuje glede gospodinjskih opravil, npr.: “Nimam več nobene čiste srajce, operi jih.”
Otroci pa so kregani ali celo tepeni, ker so v čevljih skakali po kavču, ker so v dnevni sobi pustili drobtine, ali pa si še pri 18 letih ne znajo ničesar skuhati, ker jim starši niso nikoli dovolili, da bi poskusili, saj so se bali, da bodo umazali kuhinjo.
Nekateri živijo v domovih, ki so videti popolni, srca družinskih članov pa so hladna. Drugi pa živijo v preprostih domovih, v katerih so lahko tla tudi zaprašena, a so družinski člani topli drug do drugega in gostoljubni do obiskovalcev.
V reklami so oglaševali sredstvo, ki uničuje bakterije, glivice in plesni, a obstajajo tudi domovi, v katerih obsedenost s čistočo ne odstrani le umazanije, ampak tudi človečnost.
In tako se včasih zgodi, da zakonci živijo pod isto streho, a pozabljajo, da so ljudje pomembnejši od stvari.
Mož in žena se prepirata, ker na neki točki dom ni več skupni prostor, ki si ga delimo, ampak podaljšek lastnega ega … Ostali družinski člani pa so vsiljivci, pred katerimi se moramo braniti.
In tako so nekateri pod lastno streho bolj osamljeni, jezni zaradi nepomembnih stvari, živčni in razdražljivi, ker drugi družinski člani ne delajo tega, kar od njih pričakujejo.
“Hiša je moja ali stanovanje je moje”
Zakonec, ki ščiti svojo hišo ali stanovanje pred drugim zakoncem in otroki, postane tiran, ki nikomur v družini ne dovoli, da bi bil to, kar je, oz. jim ne dovoli, da bi se doma počutili sproščeno.
Drug problem pa imamo, ko eden od zakoncev razmišlja: “Hiša je tvoja, zato se me ne tiče,” in tako prepušča odgovornost za dom na ramenih drugega zakonca.
Težave se torej pojavijo, ko dom ni več “naš dom” in postane “moj” ali “njegov oz. njen”. Zato živimo v “naših domovih”, v katerih je čiščenje eden od načinov, kako skrbimo za druge družinske člane, in ne način, kako jih obremenjujemo.
Tako bomo spoznali, da tudi mi sami včasih nismo tako popolni, kot mislimo, in potrebujemo ob sebi nekoga, ki nas ima rad takšne, kot smo: včasih tudi neurejene in umazane.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
