Če se včasih počutimo preobremenjene in se nam zdi, da je življenje nekaj groznega, je to morda zato, ker v svojem življenju ne naredimo dovolj prostora za molitev. Janez Pavel II. je namreč zapisal, da je “molitev razodetje tistega brezna, ki je srce človeškega bitja – globine, ki prihaja od Boga in ki jo lahko zapolni samo Bog”. To brezno premagamo tako, da ga zapolnimo z molitvijo.
Molitev je že po svoji zasnovi namenjena temu, da nas varuje. Katekizem nas uči, da je “molitev boj zoper naš posedovalni in gospodovalni jaz” (2730). In gospodovalni jaz bi deloval kot pobegli vlak, ki povzroča opustošenje, če ga ne bi bilo mogoče z nečim zaustaviti.
Molitev nas varuje pred najslabšimi vidiki nas samih in nas osvobaja, da lahko živimo svoj pravi jaz. “Globlje se prepustim Bogu,” pravi Božji služabnik Romano Guardini, “bolj mu dovolim, da popolnoma prodre v moje bitje, bolj on pridobiva oblast nad menoj, bolj postajam to, kar sem.”
Prednost molitve v krščanski veri kaže na neizpodbitno dejstvo: da bi bil to, kar sem, potrebujem Nekoga drugega. Brez molitve moje življenje hitro postane razdrobljeno. Ne pozabite na drugi zakon termodinamike: v vsakem izoliranem sistemu obstaja naravna težnja po razkroju v še bolj neurejeno stanje.
Z drugimi besedami, stvari vedno prehajajo iz reda v nered. To preprečuje neka moč, ki vzdržuje dober red. “Zapoved, da naj moli edinole Gospoda, človeka poenostavi, naredi človeka enovitega in ga reši neskončne razpršenosti,” (KKC 2114).
V molitvi sta nam zagotovljeni varnost in utrjenost, ki sta sicer zunaj nas. “Molitev preoblikuje tisti del našega življenja, ki nas bremeni in duši, ter spremeni naravo tega uboštva. To potrebo, to pomanjkanje, to uboštvo preoblikuje v odvisnost od Nekoga drugega.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
