“Mami, oči, a je že božič?” Čakanje ni preprosto … Da bi starši odgovorili na to ponavljajoče se vprašanje, urili otroke v potrpežljivosti in jih spodbudili k pripravi srca na Jezusov prihod, so v nemških krščanskih družinah v poznem 19. stoletju tekmovali v domislicah.
V nekaterih hišah so v svečo naredili 24 zarez in pustili sveči goreti eno zarezo na dan, v drugih so prosili otroke, naj v prazno zibelko na verando vsak dan položijo slamico, kamor bodo na božični dan položili Jezusa. Spet drugje so na okvir vrat zarisali 24 črt, otroci pa so vsak dan eno izbrisali. Ponekod so po hiši razstavili po eno pobožno podobo na dan.
Prav za kartonasti adventni koledar, Adventskalender v nemščini, pa je zaslužen sin protestantskega pastorja Georg Lang (1881–1974).
Ko je bil še deček, se je njegovi mami porodila čudovita ideja, da bi na trd karton pritrdila 24 majhnih piškotkov, ki so jih uživali vsak dan do božiča.
Že kot odrasel je njen sin po navdihu tega običaja v svoji tiskarni poustvaril idejo z dvema trdima listoma kartona; iz prvega je izrezal 24 oken, na drugega pa prilepil 24 sličic, ki so ustrezale oknom.
Tako se je rodil sodobni adventni koledar. V začetku 20. stoletja se je tiskani koledar sprva začel širiti po Nemčiji in nato še po Evropi.
Stoletje pozneje še naprej privlači otroke in odrasle na vse bolj raznolike in nepričakovane načine, komercialne, pa tudi bolj duhovne. Beseda advent izhaja iz latinske besede adventus, ki pomeni prihod. Adventni čas se začne na četrto nedeljo pred božičem in pomeni tudi vstop v novo liturgično leto.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
