Pri 20 letih pristala v komi in v svetlobnem tunelu srečala patra Pija in Janeza Pavla II.

Monica Petralia je pri 20 letih pristala v komi. Leta 2013 je v televizijski oddaji spregovorila o svojem obsmrtnem doživetju.

Preberite še:Doživeli so obsmrtno izkušnjo in razodeli, kaj nas čaka po smrti

Bil je zabaven in brezskrben sobotni večer kot mnogi drugi, Monica je šla s prijatelji na večerjo v picerijo. Kot običajno je naročila pico z gobami in pršutom, a čez tri ure …  

“(…) komaj sem jo prebavila, nisem več mogla dihati, dušilo me je, jezik se mi je zvrnil nazaj, pomodrela sem (…), nikoli prej nisem imela astmatične reakcije, (…) vedno sem jedla vse (…), padla sem v nezavest.”

Preberite še:Koma, pet operacij in boj za življenje: “Rešil me je čudež”

Prijatelji so jo nemudoma odpeljali v 50 kilometrov oddaljeno urgenco. Monica je bila v obupnem stanju: zdravniki niso vedeli, kaj naj storijo, nato so ugotovili, da je imela alergično reakcijo. Postala je alergična na nekatera običajna živila. Tisti večer je alergično reakcijo sprožil paradižnik.

“Znašla sem se v hiperkapnični komi, kar pomeni, da ni bilo več izmenjave kisika in ogljikovega dioksida (…). Možnosti preživetja so bile nične. Zdravniki so celo rekli, da bom, če bom preživela, ostala v vegetativnem stanju.”

Preberite še:Kako mi je obsmrtna izkušnja razkrila tri laži, ki sem si jih dopovedovala

Monica je imela v času kome, ki je trajala tri dni, obsmrtno doživetje, ki je bilo hkrati dramatično in čudovito:

“Bila sem neodzivna, vendar sem slišala vse, kar so govorili zdravniki. Slišala sem zdravnika, ki je govoril: ‘Izklopi naprave,’ ‘Ne, ohranimo jo še pri življenju.’ Videla in slišala sem vse in doživela sem čudovit svetlobni tunel. Popolnoma sem izstopila iz svojega telesa, videla sem zdravnike, kako so se trudili, da bi me rešili, jaz pa sem bila nad svojim telesom, nisem čutila telesne bolečine, videla sem vse in s prsti sem dajala znak, da je vse v redu.”

Preberite še:“Vidim najbolj čudovite stvari!” Kaj so o posmrtnem življenju povedali svetniki

Potem jo je obdala bleščeča luč, obšel jo je občutek neverjetnega miru in blagostanja, ki ga ni še nikoli doživela:

“Videla sem čudovit svetlobni tunel, s čudovitimi barvami, čudovitimi melodijami (…), ki jih ne moreš doživeti niti ob najlepšem sončnem zahodu na tem svetu. Tam sem se počutila dobro, nisem zaznavala bolečine, niti sojenja (…), bilo je prelepo. Okrog mene so prihajale čudovite osebe, normalno oblečene, ki so se mi smehljale in me sprejemale.”

Preberite še:Kaj o posmrtnem življenju sporočajo filmske upodobitve

Med temi osebami je Monica prepoznala patra Pija in papeža Janeza Pavla II.

Primarij na oddelku za reanimacijo je presodil, da je z Moniko konec, da zanjo ni več upanja, če pa si bo opomogla, bo živela v vegetativnem stanju:

“Zdravniki so rekli, da ne bom več prišla k sebi, moja sestra pa je v čakalnici zame molila k Materi Božji, videla je njeno podobo, odeto v tančico, in jo prosila, če lahko še nekaj časa živim na tem svetu.”  

Preberite še:Rodila je v komi in se zbudila, ko se ji je prikazal sv. Janez Pavel II.

V kratkem se je Monica prebudila iz kome in to brez nepopravljivih okvar na možganih. Njeno okrevanje je trajalo štirideset dni. To je bilo dolgo, zahtevno obdobje, a v tisti puščavi jo je Bog navdihnil z željo, da bi stala ob strani bolnim prav v bolnišnici, kjer so jo zdravili:

“Počasi sem začutila, da je to moja pot, verjetno mi je Gospod želel poslati močan pretres, da bi me znova postavil na pravo pot. (…) Bilo je, kot da bi mi neki glas rekel: ‘Jaz sem te spet poklical v življenje, a zdaj moraš ti služiti meni prek svojih bratov, ki so najbolj potrebni pomoči.'”

Preberite še:Kam pa po smrti?

Tako je Monica veliko let delala kot negovalka in pomagala bolnikom prav na oddelku, kjer je bila tudi sama hospitalizirana.

Kmalu potem, ko si je opomogla, je z dušo, polno hvaležnosti, na roko napisala pismo papežu Janezu Pavlu II., ki ji je odgovoril, čeprav tega ni pričakovala. Prejeti apostolski blagoslov svetega očeta je neizmerna sreča, dragocen dar, ki ga ne bo nikoli pozabila. 

“Želim si, da bi mi Sveti Duh vedno dal nasmeh in moč, da bom ljudem (…), ki so v slabšem položaju kot jaz, lahko rekla: ‘Pogumno, ne boj se tega zemeljskega življenja, tu smo le prehodno, končni cilj je Bog.'”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.

Preberite še:“Zavedel sem se, koliko je ljudi na svetu in da je Bog za vsakega izmed nas”

Preberite še:Mladi duhovnik, ki ima rad Božjo besedo, “odbite” jezike in brazilski jiu-jitsu

Preberite še:12 ključev za odkrivanje svojega poslanstva