Luis Urriza Tres se je rodil v Španiji, vendar je kar 70 let deloval kot duhovnik v ZDA. Ko je dopolnil sto let, mu je škof rekel, da je “čas za upokojitev”, zato se je vrnil v domovino. Kljub visoki starosti ne želi počivati in si še vedno želi spovedovati in obhajati evharistijo.
Za poklic se zahvaljuje mami
Pri 12 letih je vstopil k avguštincem, za kar se ima zahvaliti mami. “Tedaj še nisem razmišljal o teh stvareh, razmišljal sem o igri,” pravi duhovnik. “Toda nekega dne mi je mama popoldne rekla: ‘Luis, jutri greva v semenišče.’ In ne da bi kaj več rekla, sem 14. septembra 1936 odšel z mamo v semenišče. Moja mama je bila tista, ki mi je dala poklic, moja mama, ki je bila zelo verna. To je bil njen navdih.”
V duhovnika je bil posvečen 18. junija 1944. “Bil je zelo velik dan zame,” se spominja. V stotih letih je doživel marsikaj, med drugim tudi špansko državljansko vojno. Kot duhovnik je moral služiti vojaški rok v španski vojski, vendar pravi, da “vojaškega usposabljanja pravzaprav ni opravljal”, ker je predvsem maševal. Kot sam pravi, je za takšno služenje poskrbel Bog, saj so mu malo pred tem odkrili luknjo v pljučih, zaradi česar se je šele začel zdraviti.
Orglanje ga je vodilo v ZDA
Bil je tudi organist in prav ta talent ga je ponesel ZDA, saj se je eden od bratov odločil, da bo Luis šel “igrat orgle v Teksas”. “Uredili so mi vse, da sem šel v Teksas v župnijo Guadalupe. Z ladjo sem se do New Yorka vozil petnajst dni,” se spominja.
Od tistega trenutka je v ZDA preživel skoraj 70 let in opravil več kot 4.000 krstov. Ob stoletnici pa mu je škof rekel, da je “čas za upokojitev”. Slovo mu je, kot pravi, prineslo “veliko bolečine”, saj je bil tam “zelo srečen”.
Kljub starosti ne želi počivati
“Še vedno sem sposoben za delo,” dodaja. “Zelo težko je biti tukaj in ne delati ničesar. Dolgčas mi je, če ne delam ničesar, počutim se slabo. Hočejo, da se spočijem, a še lahko delam, hočem delati,” pravi. “Sem enak kot prej in zmorem. Ker sem star sto let, mi pravijo, da moram počivati.”
Somašuje in občasno spoveduje. Čas preživlja tudi v molitvi in občasnem gledanju televizije. “Nisem depresiven, hvala Bogu,” pravi.
Kako se lahko človek pripravi na tako dolgo življenje? “Bog je tisti, ki dela stvari, in Bog je tisti, ki mi daje to zdravje. On je tisti, ki daje te blagoslove, in vse moraš predati Bogu,” se glasi duhovnikov odgovor. “Življenje prihaja od Boga in blagoslovljen bodi Bog, jaz pa sem pripravljen na vse, kar Bog hoče, in še naprej pomagam, kolikor lahko.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
