Ernesto Navarro Núñez se je rodil v Guadalajari v Mehiki in ima 35 let. V njegovi soseski ga poznajo kot raperja Titina.
V Ernestovem srcu ni več prisotne jeze do njegove matere, ki ga je zapustila v mladosti. Prav tako se nič več ne zadržuje v svetu drog, kjer je bil nekoč tudi preprodajalec, nikoli pa ni vihtel pištole ali se posluževal nasilnih dejanj.
Danes po svoji soseski širi pozitivna sporočila in upanje prek rapa, ki mu je predan. Njegovi nekdanji prijatelji in preprodajalci, s katerimi je sodeloval, mu izrekajo spoštovanje in priznanje za delo, ki ga opravlja predvsem med mladimi.
Večino časa odraščal brez staršev
Očeta ne pozna, saj ga je zgodaj zapustil. Priznava, da še danes najbolj hrepeni po pogovoru z njim. Pri sedmih letih ga je zapustila še mama in šla živet k nekemu nasilnemu paru, kar ga je zelo prizadelo.
V njem so se nabirale zamere in optimizem do življenja je zamenjala praznina. “Takrat še nisem poznal Boga, kar je bila največja praznina, ki obstaja, in prav nič je ni moglo napolniti.”
Ga je pa v življenju zaznamovalo veliko neverjetnih ljudi. Pripoveduje zgodbo o velikem razočaranju ob materinskem dnevu, saj njegova mama ni prišla na prireditev. Ko je učiteljica predlagala učencem, naj svojim mamam odnesejo vrtnico, je on ni imel komu podariti, zato jo je dal nepoznani gospe, ki ga je spominjala na mamo.
“Šel sem do nje, jo objel in ji dal vrtnico, gospa pa je začela jokati. Imela je dve možnosti: reči nisem tvoja mama ali ne poznam te, ampak potrebuješ objem. Objela me je in to je zaznamovalo moje življenje. Čigava mama je bila? Ne vem, ampak bila je tam in me objela.”
Pomislil na samomor
Med 17. in 18. letom je bila praznina v njem tako velika, da je celo pomislil na samomor. Zaslužil je že za svoj pogreb in se poslovil od prijateljev. Med prodajo oblačil na tržnici je do njega pristopil starejši moški, ki je hotel nekaj kupiti, nato pa mu nenadoma rekel še: “Sin, nisi sam. Obstaja nekdo, ki te ima rad, poišči ga!”
Premišljeval je o njegovih besedah in šel na pot iskanja Boga. “Našel sem ga v različnih ljudeh in se tako približal Njemu ter začel bolje razumeti lastno eksistencialno praznino in praznino mladih.”
Hvaležen je za milost spreobrnjenja in pravi: “Še vedno se učim od Boga in postajam, kar On želi. Vemo pa, da imamo vsi napake, ker, kot pravi sveti Pavel, smo grešniki, šibki ljudje, toda Kristus je moč.”
Izkoristil je glasbeni talent
V naslednjih letih se je posvetil repu in navdušilo ga je, da lahko z glasbo preda neko sporočilo mladim. “Poskuša biti realistična, dotakne se src in mladim sporoča, da niso sami, saj je Bog vedno z njimi.”
Boga poslušalcem približa z besedili, ki poudarjajo vrednote, kot so ljubezen, zvestoba, mir, spokojnost. “V vseh teh vrednotah najdemo Boga.”
Znova se je zbližal z mamo
Vrsto let je gojil jezo do svoje mame. Prvič mu je poslala pismo, ki ga je zavrnil. “Ko pa sem razumel, da ima tudi ona za seboj svojo zgodbo, sem jo lahko razumel. Kdo sem jaz, da jo obsojam in zahtevam njeno ljubezen?” Pozneje je sam navezal stik z njo in sčasoma sta vzpostavila dober odnos.
Čeprav je odraščal v družbi preprodajalcev, nikoli ni poskusil nobene droge. “Ljudje, s katerimi sem odraščal, so bili vpleteni v slabe stvari. Zapletal sem se z ljudmi, ki so se ukvarjali s preprodajo mamil, a so poznali mojo zgodbo in so mi rekli: Če te vidimo, da jemlješ mamila, boš že videl!” Kartel, v katerega je bil vpleten, je danes eden najmočnejših v Mehiki. “Ne strinjam se z njihovim delovanjem, vendar bom molil zanje, da bi jih Bog spreobrnil.”
Delavnice za mlade iz soseske
Ernesto danes združuje rep in veselje do dela z mladimi v delavnicah, ki jih pripravlja. Tedensko se sreča z več kot 600 mladimi, čeprav je bil na začetku njegov doseg vse prej kot obetaven.
Spominja se, da so za prvo delavnico o vrednotah natisnili tisoč letakov z vabilom mladim, na prvo srečanje pa najprej ni bilo nikogar. Ko so že pospravljali stole, je prišla neka gospa, ki je s seboj pripeljala štiri sosedove otroke. “Ti štirje otroci so bili najbolj ‘čudaški’ in so imeli težko zgodbo. Njihova mama je morala delati in jih je pustila same. In ti štirje otroci so se naslednji teden vrnili in s seboj pripeljali še več otrok. Prišli so, ker smo jih tam poslušali, se igrali z njimi in skupaj preživljali čas.”
V proces so vključili tudi starše otrok, ki so jim pomagali pripraviti prostore. Prostovoljci projekta, imenovanega Skupnost z vrednotami, od ponedeljka do sobote izvajajo 26 aktivnosti. “Tako je našo državo, našo sosesko mogoče rešiti. Kot pravi Beseda, svojih talentov ne smemo zakopati, ampak jih dati na razpolago družbi.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
